Vladarji, vojaki, rokodelci 

Od konca 10. stoletja se je na območju Pomurja stikala nemško-madžarska upravna meja, ki je potekala severno po reki Muri, vzhodno pa po rečici Kučnici. Prekmurje kot del ogrskega mejno-obrambnega pasu je bilo upravno razdeljeno na dve županiji. Ravenski in gorički del Prekmurja je pripadal Železni županiji (Vas) s središčem v Vasvárju in nato Sombotelu, dolinski del pa Zalski županiji s središčem v Zalavárju, nato v Zalaegerszegu. Varovanje obrambnega pasu je bilo najprej zaupano stražnikom (strelcem), vojaško organizirani skupini, ki je uživala določene privilegije. V mirnem obdobju so poleg obdelave zemlje nadzirali trgovino in imeli carinska pooblastila. S podelitvijo zemlje so obrambo prevzeli fevdalci. Zemljiški gospodje so gospodarsko in vojaško moč utrjevali na gradovih, ki so jih gradili od 13. stoletja. Do konca srednjega veka so se v štajerskem delu Pomurja kot najpomembnejši uveljavili grofje Stubenberški, v prekmurskem delu pa grofje Hahold‒Banfi (Bánffy) s sedežem v Dolnji Lendavi (danes Lendava) in Seči (Széchy) s sedežem v Gornji Lendavi (danes Grad na Goričkem). Središča ekonomskega razvoja so postali trgi in mesta, med katerimi je izstopala Radgona.

Turške vojne 

Med 15. in 17. stoletjem so največjo nevarnost predstavljali Turki, ki so leta 1479 prvič prodrli do Ljutomera. Organizacijo protiturške obrambe avstrijskih dežel je prevzel nadvojvoda Ferdinand I., s čimer je v 16. stoletju Radgona postala pomembno vojaško oskrbovalno središče.

Leta 1526 so v bitki pri Mohaču Turki premagali Madžare. Kraljevina je razpadla na tri dele, ogrsko krono pa so prevzeli Habsburžani. Turški roparski pohodi iz Velike Kaniže, kjer je bil sedež pašaluka, na Prekmurje so se okrepili konec 16. stoletja in 17. stoletja in trajali vse do poraza Turkov 1. avgusta 1664 pri Monoštru. Dokončen poraz pa je turška vojska doživela leta 1683 pri Dunaju.

Romanja, proščenja, sejmi 

Praznovanje godu zavetnika cerkve ali kapele je vaški praznik in družabni dogodek, ki je zaznamoval sejme in romanja. Posamezniki so peš romali v bližnja središča k Sveti Trojici (Slovenske gorice), v Turnišče in Veržej. Z romanj so popotniki prinašali spominke, marsikateri vernik pa je ob cestni ljudski plastiki pomolil za svojo srečo.

Foto: Tomislav Vrečič