Zgodovinski pregled

Petdeseta leta 20. stoletja veljajo za zlata leta slovenskih kulturnih institucij.  130 let po ustanovitvi predhodnika Narodnega muzeja in več kot petdeset let po ustanovitvi prvih pokrajinskih muzejev na Ptuju in v Mariboru, so na pobudo Sveta za kulturo Ljudske republike Slovenije tudi druge slovenske pokrajine dobile svoje regionalne knjižnice in muzeje.Okrajni ljudski odbor v Murski Soboti je Pokrajinski muzej za Pomurje ustanovil s sklepom, 21. januarja 1955 ter za njegov temelj določil gradivo, ki ga je zbralo Prekmursko muzejsko društvo, ustanovljeno leta 1935. Muzej je pričel delovati leta 1956, ko so mu bili namenjeni prostori v soboškem gradu, najprej trije z baročnim salonom, nato pa novi in novi. Kakor so se širile zbirke se je širil muzej – njegova stalna razstava, depoji, delavnice in upravni prostori. Renesančni grad v Murski Soboti je počasi postajal središče kulturno- zgodovinskega spomina v pokrajini, muzej pa njegov varuh in pripovedovalec.

Od začetka devetdesetih letih 20. stoletja so novi ljudje, novi prostori, novo ustvarjalno vznemirjenje prerodili muzej, kljub temu, da mu upravni in politični posegi v sistem delovanja največkrat niso prinesli koristi. Iz preporoda so se rodile mnoge tematske razstave, ki pripovedujejo zgodbe drugače, kot smo bili navajeni dotlej; rodila se je prva družboslovna, znanstvena, periodična publikacija v pokrajini – Zbornik soboškega muzeja; nove raziskovalne metode, predvsem na področju arheologije; vedno bolj zanimive in obiskane pedagoške delavnice; oblikovala se je največja specialna knjižnica v pokrajini; število evidentiranih predmetov se je nekajkrat pomnožilo. Ves ta preporod pa ima svoj temelj v načrtnem varovanju in dokumentiranju gradiva ter sistematičnem proučevanju in publiciranju raziskovalnih dosežkov peščice strokovnih delavcev muzeja. Ti so dobitniki  več priznanj svojih strokovnih združenj in lokalnih skupnosti, bodisi za življenjsko delo, bodisi za posamezne projekte, ki so s svojo odmevnostjo presegli ograje domačih vrtov.

Kakor se spreminjajo načini in standardi  muzejskega dela, tako se mora spreminjati tudi okolje v katerem muzej deluje. Nacionalni koncept varovanja kulturne dediščine na celotnem državnem ozemlju, regija, ki se oblikuje na temeljih svoje kulturne samobitnosti in razvojne vizije ter lokalne skupnosti, ki svojo prihodnost gradi na potencialih dediščine, ustvarjalnosti in znanja.

Prihodnost muzeja je v celovitem istemu varovanja kulturne dediščine, ki deluje v živahni interakciji vseh deležnikov kulturnih dobrin: ustvarjalcev, izvajalcev, uporabnikov, financerjev, ustanoviteljev, katerih skupni cilj je konkurenca znanja in omike.

Metka Fujs, muzejska svetnica