Franc Kuzmič
Zgodovinski oris razvoja srednje ekonomske in družboslovne šole v Murski Soboti
Stanje po prelomu stoletja
Prekmurje je bilo več kot tisočletje dolgo pod Madžarsko "svetoštefansko krono". Ta država je bila narodnostno zelo mešana. Po uradnem štetju leta 1910 je živelo na takratnem ozemlju Ogrske le 48,1 % Madžarov in 51,9 % prebivalcev drugih narodov. Tako razmerje je grozilo obstoju države. Zato so Madžari vložili vsa prizadevanja v še bolj načrtno pomadžarjevanje. Prekmurci so bili v tem sestavu sicer res neznatna narodnostna manjšina, a madžarski raznarodovalni aparat vseeno ni prizanesel niti njim. V dobi imperializma so bili Prekmurci podvrženi tudi močnemu ekonomskemu, socialnemu in kulturnemu pritisku vladajočega naroda. Celo političnoupravna razdelitev je omogočala madžarizacijo, saj je bilo Prekmurje razdeljeno med dve madžarski županiji: Železno (ali Vasvarmegye) s sedežem v Sombotelju in Zalsko (ali Zalavarmegye) s sedežem v Zalaegerszegu. Dva okraja (soboški in monoštrski) sta pripadala Železni županiji, lendavski kot edini pa Zalski županiji. Potemtakem so prišli do veljave le v soboškem okraju Slovenci, saj sta druga dva spet avtomatično tvorila manjšino v večinskem okraju.
Madžarizacijo naj bi v prvi vrsti omogočale šole. Ker so bile verske šole redke (le po župnijah), je madžarska vlada začela ustanavljati državne šole po vaseh. Kjer so imeli pouk v slovenščini, so ga odpravili in začeli poučevati vse predmete razen verouka v madžarščini. Nove osnovne šole so bile eno in dvorazrednice, saj je bil osnovni namen naučiti kmečke otroke madžarščino. V Prekmurju (ali bolje rečeno v Slovenski krajini) ni srednje šole vse do leta 1906, ko je v Monoštru ustanovljena prva gimnazija humanistične smeri. Nekateri so se še naprej odločali za srednjo šolo v Sombotelju ali nižjo gimnazijo v Köszegu, višjo pa potem v Sombotelju. Madžarizirati naj bi pomagala še leta 1872 ustanovljena madžarska meščanska šola v Lendavi in leta 1913 ustanovljena deška meščanska šola v Murski Soboti. (1) V tem obdobju v Prekmurju ni bilo niti nižjih niti srednjih strokovnih šol, razen Občinske obrtne nadaljevalne šole v Murski Soboti.(2)
Kulturno in prosvetno življenje je bilo v Prekmurju do priključitve k takratni Jugoslaviji zelo zaostalo. To je tudi razumljivo, saj je bilo za fevdalno Madžarsko to področje le dežela malega kmeta in grofov veleposestnikov. Meščanstva in industrialcev ni bilo, zato so prebivalce te pokrajine izkoriščali kot dobre sezonske delavce po grofovskih marofih. To naj bi tudi ostali.
S priključitvijo Prekmurja Jugoslaviji leta 1919 so se te razmere precej spremenile. Prekmurje je tedaj dobilo namesto verskih (evangeličanskih, katoliških in židovskih) in madžarskih šol slovenske šole in slovenske učitelje.
Že leta 1919 je dobila Murska Sobota in s tem Prekmurje prvi razred nove gimnazije.(3) V osmih letih naj bi postala popolna. Toda to ni šlo tako gladko in boj za popolno gimnazijo je trajal kar enaindvajset let. To so nekatere stranke celo izkoriščale za agitacijo svojih ciljev. S šolskim letom 1937/38 so poleg nižjih razredov državne gimnazije začeli postopoma odpirati tudi posamezne višje razrede takoimenovane samoupravne gimnazije. Prvi maturanti so opravljali "veliko maturo" v juniju 1939. Šele v šolskem letu 1940/41 je dobila Murska Sobota popolno državno gimnazijo.
Po letu 1919 je dobila Murska Sobota še dvorazredno obrtno šolo, v sklopu te pa je bila tudi trgovska nadaljevalna šola za trgovske vajence. Obrtne šole so bile odprte še v Lendavi in Beltincih.
Leta 1938 se je začel še pouk na kmetijski šoli v Rakičanu.(4)
Šolanje prvih poslovnih kadrov doma
Čim bolj smo se Slovenci uveljavljali v gospodarskem življenju, posebej še v trgovini, tem bolj je rasla potreba po gospodarskih in trgovskih strokovnjakih. Slovenci so se v trgovski dejavnosti včasih šolali v privatni Mahrovi dvoletni trgovski šoli v Ljubljani, ki je vzgajala trgovski naraščaj v čisto nemškem duhu. Nadalje so obiskovali nemško trgovsko akademijo v Gradcu in na Dunaju, manj pa trgovsko akademijo v italijanskem Trstu, ali madžarskih mestih, kot sta Sombotelj in Budimpešta. Nekateri zavedni Slovenci so se podali celo na trgovsko akademijo v Prago.
Na pobudo prof. Alberta Siča je ljubljanska mestna občina leta 1900 ustanovila slovenski Mestni trgovski tečaj, ki je deloval do leta 1935. Leta 1903 je bil v Ljubljani ustanovljen privatni Christofov učni zavod, ki je bil po vojni podržavljen. Za njim je bil ustanovljen zasebni Gorazdov trgovski učni zavod, leta 1908 pa na pobudo Trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko v Ljubljani slovenska dvorazredna trgovska šola. V Trstu je bila leta 1910 ustanovljena zasebna slovenska dvorazredna trgovska šola. Leta 1919 so bile v Sloveniji odprte tri nove dvorazredne trgovske šole, in sicer v Mariboru, Celju in Novem mestu. Leta 1920 je bila po skoraj dve desetletji dolgem prizadevanju odprta prva slovenska štirirazredna trgovska akademija v Ljubljani. Tudi mariborska je leta 1926 postala štirirazredna. Verjetno se je kdo od Pomurcev šolal tudi v teh šolah.
Razmere v Prekmurju po prvi vojni
Po letu 1919 se je začela močno spreminjati tudi gospodarska podoba Prekmurja. V Prekmurje je začel prodirati kapitalizem. Že obstoječim redkim podjetjem (5) so se sedaj pridruževala nova podjetja z novimi panogami. Tako je leta 1922 Josip Benko v Murski Soboti ustanovil moderno tovarno mesnih izdelkov, ki je pozneje delovala na elektriko. Istega leta je prevzel soboško tiskarno Izidor Hahn. Janez Cvetič je leta 1925 ustanovil tovarno perila, ki je bila med največjimi tovrstnimi podjetji v Sloveniji. Blau in Bratos sta leta 1927 ustanovila v Lendavi trikotažno podjetje, leta 1932 je Ludvik Šiftar v Murski Soboti ustanovil drugo tovarno perila. Leta 1936 je bilo v Prekmurju že 14 parnih žag. Obratovati je začelo tudi več večjih mlinov, ustanovljeni sta bili opekarni v Nemčavcih in Lendavi.
Tudi samo mesto Murska Sobota je v stari Jugoslaviji zelo napredovalo. Mesto je izgubljalo videz vasi in se spreminjalo v pomembno trgovsko-prometno središče pokrajine z najrazličnejšimi institucijami. Nastale so nove mestne četrti. Mesto je leta 1926 dobilo železniško zvezo z Ljutomerom in Ormožem in s tem s svetom na drugi strani Mure. V Murski Soboti je bilo okrog 350 obrtnikov in trgovcev. Tudi prebivalstvo se je povečalo: leta 1931 je imela 3571 prebivalcev (6), z okoliškimi vasmi (7) pa kar 6676 prebivalcev.
Potreba po ustrezni šoli
Zaradi gospodarskih razmer in razvojnih usmeritev se je pokazala potreba po srednji trgovski šoli tudi v Prekmurju: gospodarstvo je potrebovalo vedno več kvalificiranega kadra. Toda zahteve gospodarskih krogov, da bi dobilo Prekmurje srednjo trgovsko šolo, so bile neuspešne. Da bi pa vseeno zamašili vrzel, je tedanja Združba trgovcev za okraj Murska Sobota na seji dne 23. aprila 1938 sklenila, naj v novem Trgovskem domu, ki ga je gradila, dobi prostore štiriletna trgovska šola. Moderna dvonadstropna zgradba, ki je bila svečano odprta 18. junija 1939 ni služila v celoti željam in potrebam. Zato si je soboška Združba trgovcev prizadevala, največ zaslug med njimi ima prav trgovec Franjo Čeh, tedanji predsednik Združbe, da bi dobili vsaj zasebno dvorazredno trgovsko šolo. Soboško Združbo trgovcev je podpirala tudi ljubljanska Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. Naposled so le dovolili ustanoviti zasebno dvorazredno trgovsko šolo (8) s priznano pravico javnosti.(9) Združba trgovcev je nato ustanovila poseben šolski odbor.(10)
Tajnik Aleksander Veble je opremil učne prostore za prvi letnik, poiskal potrebno učno osebje in pripravil še drugo za začetek pouka. Pouk se je začel s svečanostjo 2. oktobra 1939.(11) V razredu je bilo 20 učencev.(12)
Ker je bila šola zasebna in ne državna, je bila šolnina za takratne razmere visoka, kar je seveda vplivalo na socialno sestavo dijakov.(13)
Redno delo je v šoli nato organiziral njen prvi ravnatelj dr. Maks Kovačič, predčasno upokojen gimnazijski ravnatelj. Tedanji vladajoči klerikalni krogi na banski upravi v Ljubljani se z omenjenim ravnateljem niso strinjali, tako da je prišlo do težav, s katerimi sta se morala soočiti ravnatelj in šolski odbor.(14) Dr. Kovačič je bil namreč znan kot aktiven sokolski delavec, zato so ga tudi predčasno upokojili.
Predmetnik je obsegal 14 predmetov, in sicer: nauk o trgovini (samo 1. letnik), knjigovodstvo, trgovska korespondenca, trgovsko računstvo, trgovsko in menično pravo (samo 2. letnik), gospodarski zemljepis, obča, trgovska in nacionalna zgodovina, blagoznanstvo s tehnologijo, slovenski jezik, srbohrvatski jezik, nemški jezik, lepopis (samo 1. letnik), stenografija, strojepisje (samo 2. letnik). Tedensko je bilo v prvem letniku 32 ur pouka. Med učnim osebjem sta bila dva redno zaposlena: dr. Kovačič, ravnatelj in obenem profesor ter ing. Milan Hreščak. Honorarno so splošne predmete poučevali trije profesorji iz gimnazije (Marij Hvala, Zvonko Hočevar, Marjan Dorrer). Razreda ob koncu prvega šolskega leta ni končala ena učenka.
Ob koncu šolskega leta je šola izdala poročilo o delu v obliki izvestij.(15)
Naslednje šolsko leto je bilo v obeh razredih 40 učencev in učenk, od tega v prvem razredu 18, v drugem pa 22. Ravnatelj dr. Kovačič je bil na šoli samo do 31. decembra 1940, ker je moral vseeno oditi,(16) naloge novega ravnatelja pa je prevzel ing. Milan Hreščak.(17) Na šoli so bili skupaj z ravnateljem redno zaposleni trije profesorji, honorarno pa pet gimnazijskih profesorjev, ki so poučevali splošne predmete.
Absolventi so po uspešno opravljenem zaključnem izpitu imeli pravico do vpisa v 3. letnik državne trgovske akademije in pri vojakih pravico do dijaškega roka. Ban Dravske banovine (18) je odredil, da se dijakom izdajo letna spričevala. Po isti odredbi je spričevalo o končanem 2. letniku v šolskem letu 1940/41 veljalo hkrati kot spričevalo o opravljenem zrelostnem izpitu.
Zaradi okupacije je bil zadnji dan pouka v tem šolskem letu 5. aprila 1941 in s tem dnem se je šolsko leto tudi zaključilo.
V prvem šolskem letu 1939/40 na šoli ni bilo društev in organizacij. Dijaki so bili vključeni v razne organizacije in društva zunaj šole. Jeseni leta 1940 je bilo ustanovljeno Združenje dijakov privatne dvorazredne trgovske šole v Murski Soboti.(19)
Namen društva je bil vzgajati dijake v nacionalnem in kulturnem duhu ter medsebojno ekonomsko podpiranje dijakov. Združenje je imelo dramatski, ekskurzijski in strokovno-vzgojni odsek. V šolskem letu 1940/41 so začeli delovati literarni krožek, potem kreditna zadruga dijakov in podmladek Rdečega križa.
Tedanje vodstvo šole se je glede dela mladinske organizacije strogo držalo navodil nadrejenih organov (20) in si tako prizadevalo ohraniti apolitičen značaj.
Med vojno
Z okupacijo leta 1941 je madžarska vojaška uprava od 16. aprila do 15. avgusta 1941 prevzela tudi šolstvo. V ta namen so Madžari ustanovili Učno-upravno ekspozituro, ki je bila v sklopu vojaške uprave, pozneje pa v sklopu civilne uprave. Ekspozitura, ki je zajela celotno Prekmurje in Medžimurje, je delovala do 15. oktobra 1943. Tedaj se je ta izjemna organizacija šolske uprave izenačila s tisto v Madžarski, kjer so obstajali prosvetni odseki le na sedežih županij, v okrajih pa so bili le šolski pregledniki. Vodstva šol so dopisovala neposredno županijski upravi.
Madžari so ob vrnitvi leta 1941 našli šolstvo v Prekmurju na višji stopnji, kot so ga po prvi svetovni vojni pustili. Staro politiko madžarizacije so nadaljevali z novo taktiko, saj mlade generacije zdaj niso obvladale madžarščine. Madžari obstoječih šol niso okrnili. Industrialca Benko in Hartner sta si z drugimi pridobitnimi krogi prizadevala, da bi se pouk nadaljeval. Sprva so mislili ustanoviti dvoletni trgovski strokovni tečaj. Združba trgovcev je 9. oktobra 1941 soglasno sprejela sklep, da preda šolsko poslopje in opremo za šolsko leto 1941/42 v brezplačno uporabo madžarskemu državnemu erarju, pozneje pa, da prepusti šolsko poslopje in opremo brezplačno v trajno last madžarskemu državnemu erarju pod pogojem, da ta prevzame preostali dolg v znesku 70.000 pengöv, ki je nastal pri gradnji in opremi poslopja, in v istem ustanovi državno srednjo trgovsko šolo. Madžarsko ministrstvo za uk in bogočastje je na ta predlog pristalo in spremenilo privatno dvorazredno trgovsko šolo s pravico javnosti v državno trgovsko štiriletno srednjo šolo. Nova srednja šola je imela naziv A Muraszombati Magyar Királyi Allami Koed. Kereskedelmi Középiskola. Pouk se je začel 10. novembra 1941. Za ravnatelja je bil nastavljen Janos Lakos Udvari.(21) V tem šolskem letu je bil pouk samo v treh letnikih, v šolskem letu 1942/43 pa je šola še imela vse štiri razrede. Število učencev je poraslo na 150, zato je postala zgradba pretesna. En razred se je preselil v soboški grad, kjer sta že domovali obrtna nadaljevalna šola in dekliška meščanska šola. Tako je bilo potrebno šolo razširiti. Končno je še zgradbo Trgovski dom na ponudbo Združbe trgovcev prevzela madžarska šolska oblast.(22)
Mestna občina je odstopila parcelo poleg šole za razširitev šolskega poslopja. Za prizidavo nove stavbe je ministrstvo za uk in bogočastje v proračunu za leto 1942 zagotovilo 200.000 pengöv. Narejeni so bili tudi načrti. Kljub vsem pripravam do gradnje ni prišlo, ker se je položaj na frontah spremenil. Minister za uk in bogočastje je na zahtevo vojaške oblasti sporočil, da "se razširitev šole preloži na povojne čase". Ker se je vpis iz leta v leto povečeval, je ravnateljstvo začelo vpis zaradi prostorske stiske omejevati.
Šola med okupacijo ni bila namenjena le Prekmurcem, saj je že od same ustanovitve obstajala bojazen, da ne bodo imeli dovolj dijakov. Zato so vpisovali v šolo tudi dijake vse tja do Körmenda in iz županije Zala. Propaganda je tako uspela, da je šola imela dijake celo iz Šoprona in Szekesfehérvára. Raznarodovalna politika je hotela z dotokom čim večjega števila madžarskih dijakov omogočiti lažjo madžarizacijo. Že prvo šolsko leto madžarske okupacije je bilo na šoli med 98 dijaki 1 Srb, 31 Slovencev in 66 Madžarov.(23)
V naslednjem šolskem letu (1942/43) je bilo od 136 dijakov že 91 Madžarov in 43 Slovencev. V šol. letu 1943/44 pa je bilo od 151 dijakov 93 Madžarov in 54 Slovencev.
Tudi med okupacijo je šola izdajala izvestja.(24) Za šolsko leto 1944/45 zaradi prekinitve pouka niso izšla.
S šolskim letom 1943/44 je prevzel ravnateljstvo dr. Jozsef Rhosoczy, prej profesor na trgovski akademiji v Budimpešti, v šolskem letu 1944/45 pa je v. d. ravnatelja János Kázar.
Med vojno so poučevali v madžarščini, le predavatelji vendščine (prekmurščine) Gustav Čižek, Karoly Csepreghy in Karel Jakob so učili v prekmurščini.(25)
Iz šolskega letopisa je razvidno, da so bila posamezna šolska leta zaradi vojne izredno skrčena, posebno v šolskem letu 1943/44 je bil pouk zelo nereden in končan celo predčasno.(26) Temu primerno je bilo tudi znanje dijakov.
V juniju 1943 so prvi absolventi štiriletne trgovske akademije opravljali zaključne izpite.
V šolskem letu 1943/44 so bili razdelili dijakom spričevala že 5. aprila 1944. Dijaki četrtega letnika so opravljali od 17. do 26. aprila 1944 zaključni izpit. Šolsko leto 1944/45 se je sicer začelo že 9. septembra 1944, a zaradi vojne na Madžarskem je ministrstvo določilo, da se pouk konča 26. oktobra 1944. Učenci za to šolsko leto niso dobili spričeval, ampak so lahko po končani vojni opravljali razredne izpite.
Mladina je morala med okupacijo vedno pozdravljati pred državno zastavo na Glavnem trgu (Szabadság tér). Proslavljali so različne dneve iz madžarske zgodovine.
Med okupacijo je bila jedro udejstvovanja predvojaška mladinska organizacija Levente, ki je zbirala mladino od 12. do 24. leta starosti. Po odločbi honvedskega ministrstva je bila obvezna za vse dijake šole.(27) Četa se je vsak teden enkrat sestala k predvojaškim vajam. Največji praznik te organizacije je bil leventski dan (levente-nap). Poleg tega so bila med vojno na šoli še društva in skupine: Marijina kongregacija (skrbela je za versko vzgojo zunaj šole), evangeličansko dijaško društvo, deški in dekliški športni klub, skavtska četa, pevski zbor, izobraževalni krožek, stenografski krožek idr.
Vseeno pa so se med dijaki našli tudi taki, ki so kljub močni madžarizaciji ohranili slovensko nacionalno zavest. Zato nekaterim od njih okupator ni prizanesel in znašli so se v taboriščih, kjer so nekateri tudi umrli.
Prva leta po osvoboditvi
V oktobru 1945 je prof. France Bezjak dobil nalogo, da organizira v Murski Soboti Državno srednjo gospodarsko šolo. Obenem je bil imenovan za prvega ravnatelja te šole po osvoboditvi. Vodil jo je vse do leta 1950.
Nova ljudska oblast je omogočila šoli poln razvoj. Ozek okvir trgovske šole ni več ustrezal dejanskemu stanju, zato se je šola spremenila v srednjo. Vzgajala in izobraževala je kader za vse panoge gospodarstva, celo za vodilna mesta.
Kot srednja šola ni bila več samo strogo strokovna, ampak je dajala še splošno izobrazbo. Odklonjeni so bili celo poskusi, da bi uvedli ozko specializacijo; to naj uvedejo v prakso.
Jeseni 1945 so bili v novem družbenem sistemu vključeni v šolo učenci, ki so obiskovali med vojno madžarsko štiriletno trgovsko srednjo šolo v Murski Soboti. Po vpisu se je izvršila takoimenovana defašizacija, t. j. preverili so vedenje dijakov med vojno. Le dvema dijakinjama (28) je bil za eno šolsko leto vpis prepovedan, ker sta bili naklonjeni okupatorju.
Nato so v kratkih trimesečnih tečajih znanja dijakom in absolventom te šole politično in strokovno dopolnili tako, da je ustrezalo socialistični ureditvi in novi izgradnji domovine. Ti tečaji so obenem služili dijakom za pripravo na nostrifikacijske izpite. Dopolnilni nostrifikacijski izpiti so bili od 10. do 14. novembra 1945.
Ker zaradi vojne šolsko leto 1944/45 ni bilo končano, je bil za 1., 2. in 3. razred organiziran od 16. novembra 1945 do 19. januarja 1946 tečaj, na katerem so predavali po skrajšanem programu vse predmete razen živih jezikov in telesne vzgoje. Po opravljenem tečaju so dijaki opravljali razredne izpite.
Za prvi razred so bili sprejemni izpiti. Redni pouk v vseh razredih, razen v prvem, se je pričel po končanih razrednih tečajih 21. januarja 1946. Prvo polletje je bilo končano 28. februarja 1946 (29), redni pouk pa 28. junija 1946. Zaključni izpiti so bili v juliju.
Odpravljene so bile šolnina in druge takse. Uveden je bil širok sistem štipendiranja, ki je omogočil šolanje tudi gmotno šibkejšim.
Ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS je nameravalo po osvoboditvi povečati šolsko poslopje z dozidavo (30), česar pa zaradi premajhnih kreditov ni uspelo. Razvoj šole je prva tri leta po vojni zaviralo tudi pomanjkanje strokovno usposobljenih učiteljev, saj je bil na šoli samo en ekonomist.
Šola je dejansko začela iz nič. Pisalni stroji so bili nerabni in že zastareli. Predvojno profesorsko in dijaško knjižnico, ki je štela sicer malo knjig, je okupator odstranil in namestil na police druge knjige, in sicer v madžarščini (31)
Madžari so pri pouku v veliki meri uporabljali vse prednosti nazornega pouka, kar je moč razbrati iz podatkov v šolskem arhivu. Za šolo so bile nabavljene kar 103 zgodovinske in zemljepisne karte. Večino teh so pozneje uničili sovjetski vojaki pri zatemnjevanju oken.
Šola je imela pred vojno 12 pisalnih strojev in še od teh je bil eden v pisarni. Med vojno je bila zbirka dopolnjena in je štela 27 strojev in 1 razmnoževalni stroj. Ker se pouk po vojni ni takoj nadaljeval, so si večino strojev vzele enote JLA in razni novoustanovljeni uradi. S pričetkom pouka (novembra 1945) je šola dobila nazaj le 7 strojev. S takim številom pouk ni bil možen, zato je morala leta 1947 po nalogu ministra mariborska šola odstopiti soboški šoli 5 pisalnih strojev. Problem je bil še v tipkovnicah, ki so bile brez šumnikov, nekatere celo z nemško oz. madžarsko abecedo.
Pred vojno v šoli štipendistov ni bilo. Tudi Madžari med vojno niso poznali rednih oblik štipendiranja, značilne pa so bile podpore, ki so jih dijaki prejemali. Sredstva je šola prejemala od ministrstva za prosveto v Budimpešti, od raznih fondov in iz zbirk soboških pridobitnikov. Podpora je bila namenjena za vzdrževanje v internatu, za nabavo učbenikov in popust pri šolnini. Ob koncu šolskega leta so dobri učenci prejeli še nagrado v denarju.
Po vojni je bila omogočena revnim in pridnim dijakom vseh slojev štipendija v stalnem mesečnem znesku. Do leta 1950 so štipendije izplačevala različna ministrstva, po tem letu pa le Ministrstvo za prosveto LRS, pozneje Svet za prosveto in kulturo LRS.
V šolskem letu 1945/46 je od 60 učencev prejemalo štipendijo 6 učencev, v šolskem letu 1950/51 pa od 85 učencev kar 42. Nato se je število štipendistov začelo nekoliko krčiti, predvsem zaradi visokih doklad in drugačnih kriterijev.
Preimenovanje v Ekonomski tehnikum
Državna srednja gospodarska šola se je s šolskim letom 1947/48 preimenovala v Ekonomski tehnikum (32) in je ta naziv imela vse do šolskega leta 1950/51.
Zaradi velikih potreb po kadrih z ekonomsko izobrazbo je bilo štiriletno šolanje v šolskem letu 1947/48 spremenjeno v triletno. Dijaki četrtega razreda so tako v šolskem letu 1947/48 dokončali pouk pod okriljem triletnega Ekonomskega tehnikuma.
Takoj po vojni so skušali namesto predvojne dvorazredne trgovske šole v Murski Soboti ustanoviti še enoletno nižjo gospodarsko šolo. Ta šola naj bi vzgajala pisarniško in praktično poslovno osebje za državne, zadružne in zasebne gospodarske organizacije in za vse vrste uradov. Šola naj bi sprejemala dijake, ki so končali popolno ali nepopolno srednjo šolo ali triletno ekonomsko šolo za vajence.
Vpis je bil razpisan 9. novembra 1945 (33), toda do ustanovitve te šole v Murski Soboti zaradi premajhnega števila prijavljencev takrat ni prišlo.
Leta 1947 so se nižje gospodarske šole preimenovale v enoletne gospodarske šole. Zaradi velikih potreb po kadrih z gospodarsko izobrazbo je bilo za šolsko leto 1947/48 ponovno razpisano vpisovanje v to šolo. Pogoj je bil končana nižja osnovna šola z dobrim uspehom ter opravljen sprejemni izpit iz slovenščine in matematike.
Šola je delovala samo eno leto, in sicer v poslopju Ekonomskega tehnikuma v Murski Soboti. Pouk se je pričel 22. septembra 1947 in končal 25. maja 1948. V prvem polletju sta bila dva oddelka (vpisanih je bilo 63 dijakov, do konca šolskega leta je obiskovalo šolo 58 dijakov), a sta se morala v drugem polletju združiti v enega zaradi premajhnega števila profesorjev in njihove preobremenjenosti. Ob koncu šolskega leta so dijaki opravljali zaključni izpit.
V šolskem letu 1948/49 šola ni več delovala zaradi premajhnega števila prijavljenih, že v naslednjem šolskem letu pa je njeno funkcijo prevzela dveletna administrativna šola, ki je bila ustanovljena v Ljubljani in Mariboru.
V istem poslopju je delovala tudi Šola za trgovske vajence (34)
Reorganizacije šole
Do reorganizacije šole je spet prišlo v šolskem letu 1950/51. Ekonomski tehnikum s triletnim šolanjem se je preimenoval v Ekonomsko srednjo šolo s štiriletnim šolanjem.(35) Pouk je trajal štiri leta tudi za dijake, ki so v šolskem letu 1949/50 obiskovali 1. in 2. razred ekonomskega tehnikuma.
Po osvoboditvi je šola vzgajala mladega človeka tudi v okviru enotne mladinske organizacije. Prvih pet let po osvoboditvi so bili za mladinsko organizacijo značilni predpisan program in oblike ter navodila, kar je mladina disciplinirano sprejela. V obdobju informbiroja je postajalo delo organizacije širše, pestrejše in bolj prožno, pač glede na sprotne razmere. Vedno več mladih se je udejstvovalo v mladinskih delovnih akcijah in raznih krožkih.
Že v šolskem letu 1945/46 je bil ustanovljen športni aktiv (športno društvo), ki je vsa desetletja dosegal zelo solidne in zavidljive uspehe. Od leta 1946 je deloval na šoli podmladek jugoslovanskega Rdečega križa. V šolskem letu 1950/51 je bilo ustanovljeno na šoli kulturno-umetniško društvo Dane Šumenjak, ki je pripravilo veliko dramskih besedil na odru in z letom 1955 začelo še izdajati šolsko glasilo Utrinki. Leta 1952 so začeli delovati tamburaši, ki so nastopali tudi drugod, celo na RTV Ljubljana.
Mladi so delovali prav tako v društvih zunaj šole. Nekateri so dosegli lepe uspehe in dobili visoka priznanja.
Šola ni imela svoje telovadnice vse do združitve s Šolskim centrom za blagovni promet. Pred okupacijo telovadbe v predmetniku ni bilo, med okupacijo in po njej pa so uporabljali telovadnico gimnazije in društva Partizan. Leta 1960 je bila dokončana na dvorišču šole nova telovadnica, ki sta ju uporabljali trgovska in ekonomska šola, delno tudi Center poklicnih šol. Na sorazmerno majhnem šolskem dvorišču je bilo prav tako urejeno zasilno igrišče za rokomet in odbojko.
S šolskim letom 1950/51 je prevzel ravnateljevanje prof. Bojan Černjavič. Šola se je srečala z novim težkim problemom. Reorganizacija, decentralizacija in demokracija gospodarstva, s tem v zvezi zmanjševanje upravnega in gospodarskega aparata in perspektiva nadaljnjega gospodarskega razvoja, vse to je vodilo do tega, da je Svet za prosveto in kulturo pri Vladi LRS v juniju 1951 postavil vprašanje glede nadaljnjega vpisovanja v prvi letnik v šolskem letu 1951/52. V aprilu leta 1952 je isti Svet predlagal tudi ukinitev ekonomske srednje šole v Murski Soboti. Zaradi predvidene ukinitve šole so 25. aprila 1952 sklicali izredni roditeljski sestanek. Poleg staršev so se za obstoj šole zavzemali takratni ljudski poslanci, vidni republiški družbenopolitični delavci (Franc Kimovec-Žiga, Ferdo Kozak, Miško Kranjec), predvsem pa ravnatelj šole prof. Bojan Černjavič in prof. Franc Hegeduš. Rezultat teh prizadevanj je bil, da je ekonomska šola zaradi posebnih okoliščin razvoja gospodarstva in šolstva v Prekmurju kakor tudi potrebe po strokovni izobrazbi prekmurskih ljudi potrebna in zato ostane.
Ravnateljstvo je leta 1953 izdalo izvestje šole, ki obsega v pregledu obdobje 1939-1952.(36)
V tem obdobju je značilna posebna štipendijska politika, saj so se dijakom z nezadostnimi ocenami štipendije sproti ustrezno zniževale in pri večjem številu nezadostnih ocen v celoti odvzemale za čas, dokler dijaki teh ocen niso popravili.
V šolskem letu 1952/53 je bil pri šoli odprt delavski oddelek.(37) Tega so obiskovali uslužbenci različnih gospodarskih organizacij in ustanov. Pouk je bil organiziran od ponedeljka do petka od 14.40 dalje. V oddelek se je vpisalo 40 slušateljev (31 moških in 9 žensk), vendar jih je na koncu ostalo in izdelalo le 12 (10 + 2). Zaradi premajhnega števila prijavljenih v šolskem letu 1953/54 razred tega oddelka ni bil odprt. Posamezni kandidati so se individualno pripravljali in opravljali privatne izpite.
Vršilca dolžnosti ravnatelja je s šolskim letom 1954/55 prevzel prof. Boris Goljevšček, ki je vodil šolo vse do 31. avgusta 1960.
Izobraževanje odraslih
Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora v Murski Soboti je bil s šolskim letom 1959/60 odprt oddelek za odrasle, s tem, da se po potrebi odprejo še oddelki v Ljutomeru, Lendavi in Gornji Radgoni.
Oddelek je začel pouk v Murski Soboti 22. oktobra 1959. Predavalo je 5 profesorjev. Vpisanih je bilo 33 slušateljev, od teh jih je med šolskim letom 10 izstopilo oz. prenehalo šolanje.(38)
V Ljutomeru je oddelek začel pouk 16. novembra 1959. Vpisanih je bilo prav tako 33 slušateljev, od katerih je 10 med šolskim letom izstopilo oz. prenehalo šolanje.(39)
Po odhodu ravnatelja Goljevščka na drugo delovno mesto je bil s 1. septembra 1960 imenovan za v. d. ravnatelja prof. Franc Hegedüš, dipl. ekonomist, ravnatelj Šole za blagovni promet v Murski Soboti. Prej je že več let poučeval na ekonomski šoli.
V šolskem letu 1960/61 so obstajali pri šoli oddelki za odrasle v Murski Soboti (2. letnik), v Lendavi (1. letnik) in v Ljutomeru (1. in 2. letnik). Vseh slušateljev je bilo 98. Od teh je med šolskim letom 12 šolanje prenehalo.
Izobraževanje odraslih ob delu in iz dela v obliki raznih tečajev pa sega že v prva leta po vojni. Zaradi občutne potrebe po kadrih, predvsem prva leta po osvoboditvi, je šola pripravljala še razne dnevne in večerne tečaje.
Tečaj za poenoteno računovodstvo je bil od 4. januarja do 19. marca 1947. Namen tečaja je bil, da se knjigovodje dobro seznanijo z novimi predpisi o poenostavljenem računovodstvu in da se v svoji stroki izpopolnjujejo. Po končanem tečaju je bil zaključni izpit, ki ga je opravljalo 42 tečajnikov. Od teh izpita nista opravila dva.
Drugi tak tečaj je bil od 10. januarja do 2. aprila 1947. Zaključni izpit je opravljalo 11 tečajnikov in vsi so ga tudi uspešno opravili.
Tečaj za poenoteno računovodstvo je bil od 19. aprila do 30. junija 1947 tudi v Gornji Radgoni. Zaključni izpit je opravljalo 34 tečajnikov, od katerih 6 izpita ni opravilo.
Po nalogu Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS (40) je bil od 29. decembra 1947 do 6. aprila 1948 na šoli organiziran trimesečni tečaj za knjigovodje. Prijavilo se je 39 kandidatov. Vsi so prejeli od ministrstva tudi denarno podporo za kritje stroškov nočnine. Pouk je bil celodneven in se je delil na teoretični (3 ure dnevno v šoli) in praktični del. Po končanem tečaju so opravljali zaključni izpit, ki je bil pisni in ustni. Od 39 tečajnikov je tečaj opravilo 35.
Profesorji na šoli so sodelovali pri pripravi in izvajanju raznih drugih tečajev, predvsem s področja ekonomskih in komercialnih predmetov, tudi v raznih drugih šolah, tečajih in seminarjih.
Po dvoletnem opravljanju dela v. d. ravnatelja je za prof. Hegedüšem prevzel ravnateljevanje Marijan Lebar, profesor ekonomskih predmetov, ki je bil na tej šoli že od leta 1952, še prej pa štiri leta na ekonomski šoli v Novem mestu. Ravnatelj je bil dve desetletji, vse do nepričakovane in nagle smrti leta 1982 (41)
Po petindvajsetih letih
Leta 1964 je šola praznovala petindvajset let delovanja.(42) V tem obdobju je dala strokovno izobrazbo 493 absolventom rednega šolanja, medtem ko je 60 slušateljev končalo šolanje v oddelkih za odrasle in 14 v dopisni šoli. Šola se je še vedno borila s prostorsko stisko. V ilustracijo morda podatek, da je bilo prostora za okrog 80 dijakov, obiskovalo pa jo je v povprečju nad 300 dijakov. Nadalje šola ni imela kabinetov, dvorane za knjigovodstvo in blagoznanstvo, ustrezne strojepisnice itd. Pouk je zato potekal ves dan in vpis je bil omejen.
V letu 1967 je v takratnih hudih gospodarskih časih in celo v času gospodarske reforme šoli uspelo, da je lahko začela graditi prizidek. S prizidkom, ki je bil dokončan do šolskega leta 1968/69, je šola poleg učilnic in kabinetov dobila vsa leta nujno potrebno knjigovodsko dvorano in takoimenovano blagoznansko učilnico, sicer uporabno v več namenov.
Šola je sedaj morala odstopiti nekaj prostorov Centru poklicnih šol; kletne prostore so si preuredili v šiviljske delavnice, pritličje v učilnice. Kletne prostore je dobila nazaj s šolskim letom 1976/77, ko so preselili delavnice, učilnice pa s šolskim letom 1980/81, ko se je CPŠ dokončno preselil v nove prostore.
Dijaška knjižnica do leta 1968 ni imela svojih prostorov. Knjige so bile shranjene v zidnih omarah v dveh učilnicah, kar je delo in izposojo zelo otežkočalo. Knjige so izposojali le v odmorih. Profesorska knjižnica je bila v že tako utesnjeni zbornici. Z novim prizidkom leta 1968 sta dijaška in profesorska knjižnica dobili svoje prostore. Naslednje leto je bil celoten fond pregledan in urejen po univerzalni decimalni klasifikaciji.
Težnje po združitvi šol in ustanovitev centra
Naslednje pomembno obdobje za šolo se je začelo jeseni leta 1973, saj je po večletnih prizadevanjih najrazličnejših družbenopolitičnih in gospodarskih organov prišlo do združitve srednje ekonomske šole in šolskega centra za blagovni promet.(43) V okviru novega centra naj bi bile naslednje šole: ekonomska z enotami za odrasle, upravnoadministrativna (štiriletna), komercialna, poklicna administrativna (dvoletna), poklicna šola za prodajalce in poslovodska šola. Center je bil vpisan v register z nazivom Ekonomski šolski center. Za v. d. ravnatelja je bil imenovan dotedanji ravnatelj ekonomske šole prof. Marijan Lebar.
Na sestanku 1. septembra 1973 je ravnatelj dotedanje ekonomske šole predlagal delavcem za v. d. pomočnika ravnatelja prof. Franca Hegeduša, dotedanjega ravnatelja ŠCBP. Na istem sestanku je bilo sklenjeno, naj ŠCBP čimprej uredi arhiv in ga preda v skupni arhiv.(44)
Šolski center za blagovni promet se z združitvijo ni strinjal iz več razlogov, zato je vložil pri vrhovnem sodišču SRS pritožbo. Sodišče je ŠCBP ugodilo, tako da je do leta 1980 ostal še najprej samostojna šolska ustanova.
Ekonomska šola pa je s 1. januarjem 1974 postala Ekonomski šolski center s tremi šolami, in sicer: ekonomsko, upravno administrativno in poklicno administrativno.
Začetek Upravno administrativne šole
S šolskim letom 1973/74 je bil vpisan prvi razred upravne administrativne šole. Vanj se je vpisalo 32 učenk. Decembra 1973 je bilo kupljenih 18 novih pisarniških pisalnih strojev znamke Olympia, predvsem za pouk strojepisja v novi upravni administrativni šoli.
S šolskim letom 1975/76 je bil vpisan tudi prvi razred 32 učenk poklicne administrativne šole. Na vseh treh šolah so poučevali profesorji na centru in nekaj honorarnih.
Usmerjeno izobraževanje
Prelomnica za srednje šolstvo je šolsko leto 1980/81, ko se je pripravljalo usmerjeno izobraževanje. Nova organizacija šol, pouka in šolske mreže je zahtevala združitev Ekonomskega šolskega centra in Šolskega centra za blagovni promet. Obe šoli sta se tudi združili v center z naslovom Blagovno-ekonomski šolski center (BEŠC).(45)
Začetki šolanja trgovcev
Če se sedaj še ozremo na razvoj trgovske šole, potem moramo začeti z letom 1900. V Murski Soboti je že takrat delovala občinska obrtna nadaljevalna šola, katere prvi upravitelj je bil Ignacz Slebich, ki je 11. novembra 1901 predložil šolskemu nadzorniku v Sombotelju obračun za šolsko leto 1900/1 in predračun za šolsko leto 1901/2, kar dokazuje, da je omenjena šola leta 1900 že delovala. Šola je bila sicer priključena osnovni šoli in njen ravnatelj je bil istočasno ravnatelj obrtne nadaljevalne šole. Na obrtni šoli so poučevali tudi učitelji osnovne šole. Iz vajenskega registra Skupnega obrtnega združenja v Murski Soboti za to obdobje vidimo, da so mojstri morali dajati vajencem stanovanje in hrano. Starši so bili dolžni plačevati zdravstveno zavarovanje. Trgovski vajenci so morali mojstru plačati 200 kron. Iz seznama šolnine za 2. polletje 1916/17 vidimo, da so morali vajenci plačevati še šolnino 4 kron polletno in 60 filerjev vpisnine.
Upravitelj je v obračunu za šolsko leto 1906/7 prvič omenil, da je pouk trajal tri leta. V tem šolskem letu je bilo na šoli 75 vajencev.
Upraviteljstvo je v šolskem letu 1909/10 prevzel Istvan Takats. Poleg njega so učili še štirje učitelji. Minister za trgovino je tega leta nakazal šoli tudi 1000 kron podpore.
Po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji je bila na pobudo Okrajnega glavarstva v Murski Soboti ustanovljena leta 1921 Obrtna nadaljevalna šola, ki se je kasneje preimenovala v Vajensko šolo za razne stroke. Sicer pa je že 3. junija 1919 Poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani z okrožnico opozorilo vsa okrajna glavarstva o ustanavljanju obrtnih nadaljevalnih šol. Vsaka priznana šola je dobila od države dve tretjini sredstev, tretjino pa so morali priskrbeti lokalni dejavniki (odbori, občina, zbornice, hranilnice itd.).
Iz kataloga Obrtne nadaljevalne šole je razvidno, da sta bila v šolskem letu 1921/22 na šoli dva pripravljalna oddelka s 84 učenci. Te oddelke so obiskovali učenci, ki niso obvladali slovenskega jezika ali pa so končali le nekaj razredov osnovne šole. Kdor je uspešno končal pripravljalni razred, se je lahko naslednje leto vpisal v 1. razred. Obrtna nadaljevalna šola je od ustanovitve do šolskega leta 1926/27 po vsej verjetnosti trajala 2 leti. Predmetnik za pripravljalne razrede so sestavljali štirje predmeti (slovenščina, pisanje, računstvo, risanje). Obisk je bil obvezen. Nekateri vajenci po vaseh niso hodili v šolo, zato so po triletni učni dobi pri mojstru imeli pravico prijaviti se k pomočniškemu izpitu, ki se je opravljal pri Skupni obrtni zadrugi v Murski Soboti (pozneje združenju obrtnikov).
Trgovski nadaljevalni razredi so bili v sestavu te šole vse od ustanovitve do šolskega leta 1933/34,(46) ko so se ti razredi zaradi vedno večjega števila vajencev v trgovini odcepili in je nastala samostojna gremijalna šola (trgovska nadaljevalna).(47)
Po uspešno opravljenem šolanju je dobil učenec odhodno spričevalo.(48) Učno spričevalo sta podpisala mojster (delodajalec) in predsednik Skupne obrtne zadruge za okraj Murska Sobota.
Na osnovi učnega spričevala je lahko učenec opravljal pomočniški izpit pred pomagalsko (pomočniško) preizkusno komisijo. Leta 1939 je dobila šola prostore v zgradbi novega trgovskega doma, kjer je delovala tudi med okupacijo.
Madžari so med okupacijo trgovsko in obrtno šolo združili v enotno Vajensko šolo in jo upravno podredili ekonomski srednji šoli. Pouk je bil skupen za vse vajence ne glede na poklic trikrat tedensko v popoldanskem času od 14. do 19. ure. Učence so ločili le po razredih. Pouk je bil tudi v prostorih takratne gimnazije in soboškem gradu. Vsa leta okupacije je šolo financirala občina Murska Sobota.(49)
Po osvoboditvi je dobila šola nov naziv: Šola za učence v gospodarstvu trgovske stroke v Murski Soboti in je obstajala vse do 31. avgusta 1952.(50)
Skrb za vzgojo trgovskega kadra je z ustanovitvijo trgovinskih zbornic prevzela republiška trgovinska zbornica, ki je v ta namen ustanavljala tudi šole. OLO Murska Sobota je svojo šolo za trgovske vajence ukinil in skrb za vzgojo tega kadra prepustil trgovinski zbornici. Ta pa je za severno Slovenijo ustanovila šolo v Mariboru in tja so pošiljali tudi učence iz Prekmurja. Šolanje v Mariboru je bilo drago in mladina se v trgovski poklic ni vključevala. To je ugotovila tudi Trgovinska zbornica za okraj Murska Sobota in 1. septembra 1953 ponovno ustanovila lastno šolo. V šolanje so se vključili tudi s področja Ljutomera.(51)
Uradni naziv šole je bil Šola za učence v trgovini Murska Sobota. Sedež je imela v prostorih ekonomske šole, kjer je dobila dve učilnici in to le v popoldanskih urah. Drugih prostorov razen učilnic ni imela. Finančna sredstva so prispevale tiste zbornice, s katerih področij so bili učenci.(52) Ravnatelja šole in ostalo učno osebje ter pomožno osebje je nameščal sporazumno s Svetom za prosveto in kulturo Okrajnega ljudskega odbora upravni odbor zbornice.
Ustanovljen je bil še šolski odbor, ki je štel 7 članov. Pouk se je začel že v šolskem letu 1953/54. Šolo je obiskovalo 86 učencev.
Zaradi vedno večjega števila učencev je morala šola iskati nove prostore. Te je dobila v starih barakah ob stari osnovni šoli. Tako je imela šola dva oddelka na ekonomski šoli in dva v omenjenih barakah, kar je delo še bolj otežkočalo. Vse bolj je še kazalo, da brez ustreznih prostorov in stalnih predavateljev delo ne bo mogoče. Trgovinska zbornica za okraj Murska Sobota kot ustanovitelj šole se je odločila za gradnjo nove stavbe. Načrte je izdelal soboški arhitekt Feri Novak in junija 1958 so začeli graditi novo poslopje ob ekonomski šoli skupaj s telovadnico. Sredstva so bila dana iz sklada za vzgojo kadrov pri republiški trgovinski zbornici, nekaj pa tudi iz sklada za kadre v gospodarstvu pri OLO.(53) Novo šolsko poslopje je bilo svečano predano namenu ob dnem republike 1959. leta. Šola je dobila 5 učilnic, telovadnico z garderobami in kopalnico, knjižnico, aranžersko dvorano, zbornico, ravnateljevo pisarno in potrebne kabinete.(54)
V šolskem letu 1959/60 je šolo obiskovalo 126 učencev. Redni predavatelji so bili štirje, čeprav bi jih potrebovali kar osem, predvsem ekonomiste.
Novo šolsko poslopje je bilo dovolj veliko za takratne potrebe Pomurja. Obenem so že razmišljali, da bi odprli še poslovodsko in gostinsko šolo. Poseben oddelek za gostinske vajence je bil odprt s šolskim letom 1959/60 in je trajal vse do zaključka šolskega leta 1962/63, ko se je vključil v gostinski šolski center v Radencih.
Potrebe so sčasoma narekovale, da se dejavnost šole razširi. Zato je trgovinska zbornica za okraj Murska Sobota 4. septembra 1961 preimenovala šolo v Šolski center za blagovni promet v Murski Soboti.
Glede predavateljskega kadra so bile razmere v začetku zelo slabe. Vsi predavatelji, so bili sprva honorarni, pretežno profesorji ekonomske šole. Tudi ravnatelj je opravljal svoje delo honorarno. Prva stalna učna moč je bila Pavla Hegedüš.(55) Na razpisana mesta ni bilo ekonomistov, zato so ta mesta začasno zasedli absolventi ekonomske šole. Z leti se je položaj popravil. Z novim šolskim letom 1957/58 se je za stalno zaposlil na šoli prof. Franc Hegedüš, ki je bil obenem tudi ravnatelj. S 15. oktobrom 1965 je dobil center tudi stalnega nadzornika za praktični pouk.
Iz dveletnega šolanja je v šolskem letu 1963/64 prešla na triletno šolanje, zato v tem šolskem letu ni bilo absolventov. V šolskem letu 1965/66 se je začelo poklicno šolanje. Po razpisu so bili sprejeti 104 učenci. Za prakso učencev je šola sklenila pogodbe z trgovskimi podjetji. Nekateri učenci so že sklenili celo štipendijske pogodbe. Učencem so bili zagotovljeni delovna obleka, nezgodno zavarovanje in nagrada za delovno prakso.
Statistični podatki kažejo, da je bilo od šolskega leta 1953/54 do 1964/65 med prodajalci 583 absolventov (280 moških in 303 žensk), med gostinci 50 (13 moških in 37 žensk), med poslovodji 60 (41 moških in 19 žensk) in med odkupovalci 29 absolventov (vsi moški) teh smeri.
Iz dopisa ŠCBP republiškemu sekretariatu za šolstvo je razvidno, da je imela šola v svoji sestavi poleg poslovodske še srednjo komercialno šolo.
Leta 1973/74 ni prišlo do združitve z ekonomsko šolo, zato je posle v. d. ravnatelja ŠCBP prevzel prof. Milorad Vidovič, ravnatelj CPŠ. V prvi razred je bilo vpisanih 6 oddelkov ali 187 učencev (61 moških in 126 žensk), v drugega 3 oddelki ali 96 učencev (28 moških in 68 žensk), v tretjega pa 194 učencev (64 moških in 130 žensk). Vsega je bilo 568 učencev, a na koncu leta (28. avgusta 1974) je izdelalo 554 učencev. V tem šolskem letu (1973/74) je dobila šola tudi dovoljenje, da sme odpreti komercialno šolo. V to šolo je bilo sprejetih 33, v poslovodsko pa 88 slušateljev (oboji so se šolali ob delu). Šola je za pouk strojepisja v komercialni šoli kupila 15 pisalnih strojev znamke Olympia. Prva generacija komercialnih tehnikov je delala zaključne izpite v šolskem letu 1974/75.
S 15. oktobrom 1976 je prevzela posle v. d. ravnatelja Marija Glavač in to nalogo opravljala vse do združitve centra v BEŠC.(57)
Blagovno-ekonomski šolski center
Prostorske razmere na novem centru so bile v šolskem letu 1981/82 relativno ugodne, saj je center dobil bivše prostore Centra poklicnih šol na Titovi cesti (nasproti šole). Center je prostore pravočasno adaptiral, tako da se je 1. septembra lahko pričel v njih redni pouk. V teh prostorih je dobila prostore tudi razširjena knjižnica s čitalnico. Center je dobil prvič v zgodovini šole rednega knjižničarja.
V šolskem letu 1981/82 je bilo uvedeno srednje usmerjeno izobraževanje in BEŠC je vpisal naslednje dejavnosti: poslovno-finančno (vsak razred po 3 oddelke, 112 moških in 285 žensk, skupaj 397), trgovsko (3 oddelki prvega razreda, 4 drugega ali 61 moških in 169 žensk, skupaj 230) ter administrativno (2 prvega, 3 po starem programu in 1 administrativna po starem programu, skupaj 186 dijakinj). Skupaj je bilo na centru 813 učencev (173 moških in 640 žensk). Učnovzgojno delo je opravljalo 34 učiteljev centra in 11 honorarnih učiteljev. Posebnost je bila, da so imeli učenci indekse. S končanimi šolskimi obveznostmi je brez mature ali zaključnega izpita dobil učenec ustrezno potrdilo o končanem srednjem usmerjenem izobraževanju določene smeri. Blagovno-ekonomski šolski center se je 28. aprila 1982 preimenoval v Srednjo družboslovno in ekonomsko šolo (SDEŠ). Po smrti ravnatelja prof. Marijana Lebarja je ravnatelj postal prof. Štefan Harkai, prej član kolektivnega poslovodnega organa.
Center je z dopisom 14. julija 1983 zaprosil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo zahtevek za verifikacijo naslednjih vzgojnoizobraževalnih programov iz smeri izobraževanja:
1. vzgojnoizobraževalni program za poslovno-finančno dejavnost: - poslovni manipulant
- ekonomski tehnik
2. vzgojnoizobraževalni program za trgovinsko dejavnost: - blagovni manipulant
- prodajalec
- komercialni tehnik
3. vzgojnoizobraževalni program za trgovinskega poslovodjo
4. vzgojnoizobraževalni program za administrativno dejavnost: - administrativni manipulant
- administrator - upravni tehnik
Posebna komisija pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo v Ljubljani je vsa dokazila pregledala in predlagala Republiškemu komiteju, da šolo vpiše v razvid izobraževalnih organizacij za izvajanje zahtevanih programov srednjega izobraževanja.
Šola je kot soinvestitor uporabljala za pouk naravoslovnih predmetov (kemije, fizike, biologije) specializirane učilnice na Srednješolskem centru, hkrati pa nadaljevala opremljanje svojih učilnic za te predmete.
Leta 1985 je dobila na dvorišču še zunanje igrišče, in sicer košarkarsko, odbojkarsko in teniško. Za pouk je bila usposobljena učilnica za računalništvo. Usmerjeno izobraževanje je kmalu zahtevalo spremembe in popravke. S šolskim letom 1987/88 se je začel prenovljeni program, po katerem je začel delati prvi letnik, in sicer:
- vzgojnoizobraževalni program za poslovno-finančno in trgovinsko dejavnost, smeri prodajalec in ekonomsko-komercialni tehnik;
- vzgojnoizobraževalni program za administrativno dejavnost, smer upravni tehnik.
Podoba šole ob petdesetletnici
(1989/90)
Ustanovitvene pravice je imela Skupščina občine Murska Sobota. Šola je bila verificirana za izvajanje vzgojnoizobraževalnih procesov in smeri v ekonomski in družboslovni usmeritvi. Prenovljeni program so sestavljali poslovno-finančna in trgovinska dejavnost (prodajalec, ekonomski tehnik, komercialni tehnik) trgovsko poslovodna (trgovski poslovodja) ter administrativna dejavnost (administrator, upravni tehnik).
V neprenovljenih vzgojnoizobraževalnih programih, ki so bili v šolskem letu 1989/90 samo v 4. letniku, pa so bile dejavnosti: poslovno-finančna (ekonomski tehnik), trgovinska (prodajalec, komercialni tehnik), trgovinska poslovodna (trgovski poslovodja) in administrativna (administrator, upravni tehnik).
SDEŠ je bila druga največja vzgojnoizobraževalna organizacija srednjega usmerjenega izobraževanja v regiji.(58)
Šola je ves čas obstoja skušala zagotavljati prostorske možnosti za nemoteno delo vseh prostovoljnih dejavnosti učencev. Že sam urnik je vrsto let vključeval po eno uro prostovoljnih dejavnosti na teden.
Vrsto let je bila aktivna in zunaj šole znana dijaška zadruga na ekonomski šoli, ki je bila ustanovljena decembra 1958 in je za gospodarske in družbene organizacije ter ustanove opravljala razne strojepisne in stenografske storitve. Ker z leti teh storitev ni bilo več, se je s šolskim letom 1968/69 preusmerila v trgovinsko dejavnost, da so lahko dijaki kupovali po dokaj nižjih cenah kot drugod šolske potrebščine. Z leti je tudi ta dejavnost zamrla.
V jubilejnem letu l989/90 so na šoli naslednje prostovoljne dejavnosti učencev: osnovna organizacija ZSMS, šolska skupnost, marksistični krožek, naravovarstveni krožek, prometni krožek, hortikulturni krožek, klub OZN, ritmična skupina, podmladek turističnega društva, mladinsko kulturno-umetniško društvo, šolsko športno društvo (odbojka moški, ženske; rokomet moški, ženske; atletika moški, ženske; nogomet; košarka moški, ženske), knjižnična sekcija, dramsko-recitacijska sekcija, likovni krožek, planinska skupina, šahovski krožek, podmladek RK, ročnodelski krožek, zgodovinski krožek, obrambni krožek, strojepisni krožek, foto krožek, tehnično-naravoslovni krožek, šolska hranilnica, AV tehnika, krožek praktičnih znanj in računalniški krožek.
Strokovni organi šole v zadnjem obdobju so bili: učiteljski zbor šole, katerega seje je skliceval in vodil ravnatelj šole; učiteljski zbori oddelkov, ki so jih sklicevali in vodili razredniki; strokovni aktivi (aktiv za matematiko, fiziko, gospodarsko računstvo in računalništvo; aktiv za strokovne teoretične predmete; aktiv za biologijo, kemijo in blagoznanstvo; aktiv za slovenski jezik; aktiv za nemški in angleški jezik).
Samoupravni organi na šoli v tem obdobju so bili: svet šole kot organ upravljanja in samoupravljanja šole, ki je štel 22 članov (5 delegatov delavcev šole, 5 delegatov staršev, 7 delegatov družbenih skupnosti in 5 delegatov učencev). Svet šole je imel še svoje komisije, in sicer: komisijo za delovna razmerja, disciplinsko komisijo, komisijo za usmerjanje, samoupravno delavsko kontrolo in komite za LO in DS.
V šolskem letu 1989/90 je razpolagala šola z 2788 m2 bruto šolske površine oz. 2008 m2 šolske površine.
Vzgojnoizobraževalno delo je opravljalo 35 pedagoških delavcev, od tega 2 honorarno. Celotni kolektiv je štel 45 članov.
V šolskem letu 1989/90 je bilo vključenih v izobraževanje 686 učencev (136 moških in 550 žensk).(59) V prve letnike je bilo vpisanih 213 učencev (59 moških,154 žensk). Ob delu se je izobraževalo 127 slušateljev.(60) Vsega skupaj z odraslimi je bila na šoli 813 učencev oz. slušateljev, ki so bili razporejeni v 25 oddelkov. Na oddelek je prišlo v povprečju 34 učencev. Po številu učencev v oddelku je bila šola med prvimi v SR Sloveniji. Vzroke za takšno stanje lahko iščemo v motiviranosti učencev za vpis v smeri, ki jih je izvajala šola in, ki je bila zelo velika, celo večja kot so potrebe združenega dela. Pretiran vpis je šola preprečevala z omejevanjem vpisa (sprejemni izpiti) in tako ohranja standardno število oddelkov. Nadalje je bil izredno velik pritisk učencev za preusmeritev v šolo iz drugih vzgojnoizobraževalnih programov, posebno v druge letnike ekonomske usmeritve.
Oktobra 1989 je šola praznovala 50 letnico obstoja in delovanja. Ravnatelj Štefan Harkai je takrat na slavnostni akademiji, ki je potekala v soboški kino dvorani, v svečanem govoru povedal, da je v 50 letih zaključilo izobraževanje 2.455 ekonomskih tehnikov in 2 poslovna manipulanta, 2.726 prodajalcev in 6 blagovnih manipulantov, 231 trgovinskih poslovodij, 252 komericalnih tehnikov, 188 upravnih tehnikov, 189 administratorjev, 16 administratorjev manipulantov, 24 odkupovalcev ter 50 gostincev.
Ob tej obletnici je šola izdala Zbornik Srednje družboslovne in ekonomske šole Murska Sobota : 1939 - 1989. V zborniku je obširen zgodovinski pregld razvoja šole, katerega je pripravil Franc Kuzmič, sledijo pa še krajši prispevki nekdanjih profesorjev in dijakov.
Poudariti moramo, da ima pomurska regija v tem obdobju še vedno zelo skromen izbor vzgojnoizobraževalnih programov za vključitev mladih v izobraževanje, kar še posebej velja za ženske, zato v tem orisu tudi prikaz za posamezne šole - po spolu.
Nezanemarljiv je tudi podatek, da je pomurska regija po deležu mladine, ki po končani osnovni šoli ostane doma ali pa se vključi v delo, na prvem mestu v Sloveniji.(61)
Zadnje desetletje
V šolskem letu 1990/91 je opravljalo vzgojnoizobraževalno delo 41 učiteljev (35 redno zaposlenih in 6 honorarno), od tega jih je bilo zaposlenih za nedoločen čas 31, za določen pa 4 učitelji. Glede na izobrazbeno strukturo je imelo 34 učiteljev visoko, 4 višjo in 3 učitelji srednjo izobrazbo.
Šoli je manjkal laborant za pouk naravoslovnih predmetov in svetovalni delavec, medtem ko so dela in naloge organizatorja delovne prakse opravljali učitelji šole.
V šol. letu 1990/91 je bilo v izobraževanje ob delu vključenih 15 prodajalcev, 30 upravnih tehnikov in 17 komercialnih tehnikov, skupaj 62 slušateljev.
Uspehi učencev šole so bili vidni tudi na raznih tekmovanjih. Na republiškem tekmovanju v strojepisju so osvojili ekipno 2. mesto. Na republiškem tekmovanju v tehniki prodaje so osvojili 2. mesto v prodaji barv in lakov, 3. mesto v prodaji živil in 4. mesto v prodaji bele tehnike.(62)
V šolski knjižnici in čitalnici je bila zaposlena ena knjižničarka. Knjižnica je imela 13.629 knjižnih enot, 7.534 obiskovalcev in 10.012 izposojenih enot. Na novo je bilo pridobljenih 606 knjig. V okviru knjižnične vzgoje je bilo opravljenih 18 bibliopedagoških ur.
Učni uspeh ob koncu šol. leta 1990/91 je bil 97,1 %, povprečna realizacija ur pa je bila 97,2 %.
V šolskem letu 1991/92 je bilo v izobraževanje vključenih 747 rednih učencev, (kar je za 7,2 % več kot v preteklem šolskem letu) in 29 učencev ob delu. Šola je imela 23 mladinskih oddelkov. Dominantna smer izobraževanja je bil ekonomsko-komercialni tehnik, in sicer 52,7 % populacije. Iz Republike Hrvaške se je v pouk vključilo 6 beguncev.
Pretežni del učencev v šol. let 1991/92 je med šolanjem bival doma, in sicer 746 učencev ali 99,9 %. Samo eden je bival v dijaškem domu, privat pa nihče. Tri četrtine (76,2 %) je bilo vozačev (13 z vlakom, 556 z avtobusom). Delež vozačev se je glede na prejšnje šolsko leto zmanjšal za 3,5 %.
Zanimiv je še podatek za malico v šolski kuhinji, kjer je malicalo 421 učencev (56,4 %), od zaključnih letnikov le 37,8 % učencev.
Sredi leta 1992 se je morala šola z administrativnim sklepom vlade preimenovati v Srednjo ekonomsko, trgovsko in upravno-administrativno šolo.
V šolskem letu 1992/93 si je šola pridobila peto verifikacijo, in sicer za izvajanje podjetniškega poslovanja. V ta program so bili učenci prvič vpisani v šol. letu 1993/94.
V šolskem letu 1994/95 je bilo vpisanih 594 učencev, ob koncu šol. leta 952 učencev v 34 oddelkih. Šola je v tem šol. letu posvečala vzgoji in izobraževalnemu poslanstvu izjemno pozornost, kar dokazuje rezultat povprečnega osipa, ki je bil na šoli 7,7 %, in to kljub temu, da gre za "strogo šolo".(63) Končni uspeh je bil 92,3 %, povprečna realizacija ur pa 96 %. Ker je bila ponovno uvedena nazaj matura, so konec šolskega leta 1994/95 dijaki zaključnih letnikov morali spet opravljati maturo. V istem šolskem letu je izvajalo vzgojnoizobraževalno delo 55 učiteljev, od tega ena pomočnica ravnatelja in ravnatelj šole. Redno zaposlenih je bilo 51 in 4 honorarno.
Za šol. leto 1994/95 je zanimiv podatek, da je bila šola prav tako organizator pouka madžarskega jezika.(64) V tovrstni pouk je bilo vključenih 62 učencev, od tega največ iz te šole, kar 18 učencev.(65) Knjižnica je imela v tem šolskem letu že 18.148 knjižnih enot (na novo je pridobila 1.673 enot) in 8.232 obiskovalcev.(66)
V šolskem letu 1995/96 je bilo vpisanih 1087 dijakov, ob koncu jih je bilo 1075 v 38 oddelkih. Izdelalo je 995 dijakov ali (92,6 %). Uspeh na maturi je bil 94,1 % (EKT 100 %, UT 33,3 %). Povprečna realizacija pouka je bila 96 %.
V šolskem letu 1998/99 je bila uvedena na šoli ekonomska gimnazija in so se lahko vpisali na šoli v ekonomsko gimnazijo. Po štiriletnem šolanju opravljajo maturo, kar jim omogoča študiranje na univerzi in drugih visokih ter strokovnih šolah, so pa brez poklica. V kolikor želijo dobiti poklic ekonomsko-komercialnega tehnika, morajo še končati enoletni poklicni tečaj. Učenci, ki so se vpisali za poklic ekonomsko-komercialnega tehnika, opravljajo po končanem šolanju zaključni izpit in dobijo naziv ekonomsko-komercialni tehnik. V kolikor želijo imeti ti še maturo, morajo opravljati enoletni maturitetni tečaj.
Iz poročil zadnjega desetletja je razvidna splošna ugotovitev, da je čedalje več učencev z resnimi zdravstvenimi težavami (epilepsije, tumorji, levkemije in še druge hujše bolezni).
Sklep
Teh prehojenih šest desetletij je za zgodovino sicer zelo majhno obdobje, a za ljudi ob
Muri nadvse pomembno. Tisoče diplomantov vseh omenjenih smeri oz. šol opravlja delo v domači pokrajini, nekateri tu