Franc Kuzmič

Vezi med Gradiščanskim in Prekmurjem

Prekmurje in Gradiščansko sta bili kot sosednji pokrajini v zgodovini dokaj dobro povezani in sta dobro »sodelovali« na več področjih, vse do razpada avstroogrske monarhije, oz. do nastanka nove države, imenovane najprej kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Potlej ju je ločila državna meja, po drugi svetovni vojni pa še ideološki politični dejavnik, ki je zelo močno razmejeval kapitalizem in socializem oz. komunizem. Zadeve so se nekoliko otoplile v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, in še bolj z odprtjem mejnega prehoda Kuzma-Minnihof.

Obe pokrajini imata več skupnih značilnosti. Na svojem območju sta imeli in še imata multinacionalnost: hrvaško-nemško-madžarsko govoreče prebivalstvo oz. prekmursko-madžarsko-nemško in delno hrvaško govoreče prebivalstvo.

Obe sta imeli tudi dokaj dobro povezavo glede trgovine, ki so jo pospeševali predvsem Židje, pravzaprav vse do konca prve svetovne vojne, ko so nastale drugačne okoliščine.

Slovanska jezikovna osnova je botrovala, da je sombotelska škofija po zgledu zagrebške nastavljala na Gradiščanskem prekmurske duhovnike, v Prekmurju pa tudi duhovnike iz Gradiščanskega, ki so bili znani kot »beli Hrvati«.

Tokrat bomo poskušali narediti vsaj kratek oris povezovanja Židov med Gradiščansko in Prekmurjem in izmenjave katoliških duhovnikov.

Židje

Po revoluciji v Franciji so bile Židom priznane leta 1791 pravice, kar se je potem, sicer dokaj počasi, širilo tudi v ostale evropske države. Nastala je emacipacija Židov, odprle so se jim možnosti za gospodarski in družbeni razvoj, posebno v sredinah, kjer je prevladovala liberalna buržoazija. Istočasno pa se je začel proces delne ali pa tudi popolne asimilacije Židov z nežidovskim prebivalstvom.

Prvi Židje so prišli po do sedaj znanih ugotovitvah v Prekmurje, in sicer v Lendavo, iz Gradiščanskega, točneje iz Rechnitza, in to s posesti grofa Bathyányija.

V prvem popisu židovskega prebivalstva, ki je bil v letih 1725-1728, je omenjeno: »V Dolnji Lendavi živita Marx Lebli in Marx Jakab. Slednji ima dva poročena sina, Salamona in Jozsefa. Družina živi v Rechnitzu. Za trgovino in hišo plačujeta knežji hiši 30 forintov najemnine. Živijo od trgovine, prodajajo grobo sukno, platno, med in razno drobno blago. V obrobnem delu mesta živi Žid Marx Lebli, ki je poročen in ima sina Mozesa. Poseduje tudi štiri konje. Za dve trgovini in eno hišo plačuje 30 forintov najemnine. Razen tega v Lendavi drugega ne plačuje, pač pa v Rechnitzu, kajti ta se nahaja hiša, v kateri živi njegova žena. Lahko svobodno trguje.«

Poleg trgovine in kramarstva so imeli lendavski Židje v najemu dve žganjarni za kuhanje žganja. Žganje so morali predati najemodajalcu, za delo pa so dobili plačilo.

V drugem popisu (1735-1739) pa je zapisano: »V Dolnji Lendavi živijo Mozes Leöbel, Salamon Leöbel in Gergely Leöbel. V enem gospodinjstvu jih živi šest, eden od njih je namreč poročen. V obrobnem, podeželskem delu mesta, imajo trgovino z blagom, grobim suknom in platnom, imajo pa tudi žganjarno. Dedni zemljiški gospod je žena grofa Adama Bathyányija, podeželski del mesta pa je v lasti kneza Pála Antala Eszterházyja. Gospodi plačujejo 30 forintov najemnine.«

Namen tretjega popisa (1743-1745) je bil naložiti Židom še dodatni davek. Med drugim lahko beremo: »… pet se jih ukvarja s kuhanjem žganja. Eden od njih je Jakab Austerlicz, ki se je zaradi tolerančnega davka v višini 7 forintov in 9 »xr« obrnil na ugledno županijo in jo prosil, da bi mu odpisala tolerančni davek oz. ga zmanjšala.« Trdil je, da že plačuje skupnosti v Kismartonu 6 forintov, kjer ima tudi hišo. Ne razume tudi, zakaj mora prav on od vseh Židov iz Rechnitza plačevati največ davkov. Sklicuje se tudi na majhne otroke in da plačuje gospodi že en davek. V najem je vzel tudi žganjarno, ki mu je prinašala srednji zaslužek in mu omogočala preživljanje. V Lendavi je imel v najemu žganjarno tudi Mozes Lebell.[1]

Iz matičnih knjig je razvidno, da so bile poroke med Gradiščanskimi in prekmurskimi Židi skozi zgodovino kar pogoste. S tem tudi preselitve v eno in drugo stran. Zaradi zanimivosti zasluži to posebno obravnavo.

Nekateri katoliški duhovniki

Simon Čergič (1765-1806) je bil »beli Hrvat«. Po končanem študiju teologije v Bratislavi je bil kaplan v Beltincih (1790-1791), župnik v Dolencih (1792-1796), nato kot župnik pri Gradu na Goričkem (1796-1803), nakar se je preselil v Tömörd, kjer je ostal vse do smrti.[2] Z znanim prekmurskih katoliškim piscem Mikošem Küzmičem sta si bila zelo dobra prijatelja. Poleg treh pesmi, ki jih je poslal Küzmiču, je izdal še leta 1799 posebno zbirko pesmi v madžarščini.[3]

Po priimku sodeč je bil »beli Hrvat« tudi Matija Djementič, ki je bil v letih 1759-1765 župnik na Cankovi.

Jakob Sabar, iz hrvaškega naselja Židan v šopronski župniji, rojen 1803, posvečen 1826, je bil v letih 1833 – 1835 duhovnik v Kančevcih v Prekmurju, nato 25 let župnik pri Gradu in se leta 1861 preselil v Črensovce.  Sabar je verjetno tudi avtor zelo priljubljenega dela Sveta križna pot ali Bridko trplenje ino smrt našega Gospodna Jezuša Kristuša na ponizno premišlavanje ino pobožnost za katoličanske krščenike, ki je prvič izšla leta 1850 in do leta 1910 doživela kar 24 izdaj, največ krat skupaj s knjižico Jezus moje poželenje.[4] Božidar Raič ga je označil takole: »Sabar slovi kot najglasovitejši govornik slovenski, akoravno rodom ogrski Hrvat. Zapustil je propovedi, po priliki na pol leta, lepo in snažno pisane, križni pot in vse drugo, kar crkveni obred veleva opravljati v narodnem jeziku, zloženo jegovim umom in trudom.«[5]

Štefan Kutič (1841-1860) je bil rojen v Bozsoku, v Rohonczu je bil v letih 1834-1838 kaplan, nato prišel v Beltince in bil kaplan pri župniku Pavlu Ivanoczyju (1838-1841). Po njegovi smrti je postal Kutič beltinski župnik (1841-1860), in sicer do smrti. Župnijo je vodil 19 let. Zadnji dve leti je bil celo dekan lendavske dekanije in nadzornik katoliških šol (1858-1860). Obvladal je tudi slovenščino in nemščino. Omenimo naj, da je leta 1853 obnovil zunanjost in notranjost cerkve.

Iz Nagynardija na Gradiščanskem je bil prav tako Jožef Horvat, župnik v Martjancih, ki je v tej župniji služboval v letih 1912-1931.

Iz Gradiščanskega je bil doma prav tako Jožef Krantz. Rojen je bil v hrvaški vasi Čajti (Schattendorf). Kaplan v Murski Soboti je bil v letih 1918-1922, nato je služboval na Tišini v letih 1922-1942. V času njegovega službovanja je dala župnija veliko duhovnih poklicev in nekaj redovnic.

Po rodu je bil gradiščanski Hrvat še Jožef Škrapič, od leta 1941 župnik na Kobilju. Po vojni se je vrnil nazaj na Gradiščansko.

Prekmurski rojak Jožef Baša (1875-1931), rojen v Beltincih v Prekmurju,  je bil kot kaplan pri Sv. Juriju v Prekmurju premeščen za kaplana k Rabskemu sv. Martinu, nato v Rohonc (hrv.Vrhunci, nem. Rechnitz) med gradiščanske Hrvate, medtem ko je bil njegov stanovski kolega Jožef Klekl st. premeščen v mesecu juliju 1902 v Incéd, med Hrvate in Nemce.[6] Obe župniji sta spadali v isto dekanijo. Klekl je bil vnet dušni pastir in v tem času je tudi dozorela  misel o izdajanju verskega mesečnika. Toda že leta 1903 je bil premeščen za kaplana v Prekmurje, v Črensovce, kjer je res začel konec leta 1904 izdajati mesečnik Marijin list.[7]

Baša je leta 1906 prišel za župnika v hrvaško župnijo Nova gora, ker je župnik Jožef Strassner odšel v Szentpéterfalvo. V Novi gori je ostal vse do leta 1908, ko je prišel za župnika v Bogojino (v Prekmurje).

To je le nekaj primerov kot dokaz, da so obstajale med Gradiščansko in Prekmurjem v zgodovini dobre vezi.

[1] Prevod popisa je vzet iz M. Gašpar in B. Lazar, Židje v Lendavi. Lendava 1997, str. 33.34.

[2] J. Smej, Simon Čergič, župnik in pesnik. Maribor 1982.

[3] Prim. J. Smej, Muza Mikloša Küzmiča. Murska Sobota 1976, str. 17.

[4] Prim. I. Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana 1978, str. 33, 78.

[5] B. Raić, Prekmurski knjižniki pa knjige. Letopis Matice Slovenske 1869, str. 67.

[6] Prim. S, Zver, Pregled Kleklovega življenja in dela. Kleklov simpozij v Rimu. Celje 1995, str. 30.

[7] Marijin list je izhajal vse do druge svetovne vojne, torej leta 1941.