Franc Kuzmič

Ustvarjalnost Janoša Kardoša

Rojen je bil 13. februarja 1801 v Noršincih pri Murski Soboti. Bil je sin siromašnih staršev na posestvu grofa Bathanyja. Po vsej verjetnosti je po nasvetu takratnega puconskega duhovnika Franca Xaverja Berkeja oče privolil in poslal sina v šole. Že v mladosti je izstopal od svojih vrstnikov po brihtnosti, saj ga omenjajo kot »ostroga rázuma«.

V Šopronu je obiskoval gimnazijo. Kot dober dijak je v evangeličanskem Alumniju sprva plačeval za oskrbo zelo malo, pozneje pa nič. Knjige in druge potrebščine si je kupoval z denarjem, prisluženim z inštrukcijami. Po vsej verjetnosti so ga gmotno podpirale tudi prekmurske evangeličanske gmajne. Oče mu je zgodaj umrl, zato je v počitnicah pomagal doma materi na skromni kmetiji pri kmečkih opravilih. Najraje je pasel krave, saj je ta čas izkoristil za branje. Nekega dne, ko je bil v peti gimnaziji, se je na paši tako zelo poglobil v knjige, da je pozabil na krave, te pa so se pasle že na »gospockom«. Nenadoma je zaslišal, kako se je nekdo razburjal in klel. Hitro je skočil pokonci in se mu ves zmeden opravičeval kar v latinščini, češ, da se je tako strastno poglobil v knjige, da je na krave pozabil. Dvorski gospod, ki je tudi znal latinščino, je bil nad tem nenavadnim pastirčkom presenečen. Takoj ga je sprejel v svojo pisarno, kjer je delal, dobil tam zastonj hrano in še nekaj denarja na dan. Kardoš je delal pri njem tudi naslednje počitnice.

Po končani gimnaziji v Sopronu se je odločil za duhovniški poklic in v Sopronu končal še bogoslovje. Nato se je napotil na študij v Nemčijo in menda nekaj časa tudi v Bratislavo na Slovaško, ker se omenja, da je poleg Soprona bil še več let v »zvünski orsagaj«.

Svoje duhovniško službovanje je začel v Szepetniku na Madžarskem (komitat Zala), in sicer v letih 1830 – 1835.

Leta 1835 je prišel na Hodoš, kjer je nasledil duhovnika Jurija Cipota. Ker je bila cerkev lesena in je dotrajala, je začel vernike pripravljati na gradnjo nove cerkve, zidane iz opeke. Z gradnjo so začeli leta 1840. Verni so sami pripravili opeko, darovali potreben les, sami opravili prevoze in vsa druga potrebna dela. Tako so leta 1842 zgradili cerkveno stavbo, ki stoji še danes, in jo naslednje leto, torej 1843, blagoslovili. V zvonik novozgrajene cerkve so namestili prav tako »sporna zvonova«.

Leta 1845 so začeli zidati šolo in stanovanje za kantor-učitelja. Kardoš je imel poleg gradbenih opravkov še skrb za okrog 100 cerkvene zemlje.

Janoš Kardoš pa se je lotil dela še na drugih področjih. Čeprav je živel v župniji, ki je po prebivalstvu bila bolj madžarska kot slovenska, je začel slovenskemu življu oskrbovati potrebne knjige.

Več časa je posvetil literarnemu delu po letu 1860, ko je duhovniška opravila prevzel njegov sin Adam, ki je bil leta 1855 posvečen za duhovnika in dodeljen kot pomožni duhovnik svojemu očetu.

Tako je Kardoš pisal, prirejal in prevajal je pesmi, članke, molitve, priročnike, razne jezikovne vadnice, abecednike, popevke, zapisoval narodno blago, se ukvarjal z zgodovino krščanstva in reformacije.

Na teološkem področju se je lotil prevajanja Lutrovega Malega katekizma (Pešta 1837, graški ponatis ok. 1875 in 1902) in Luthrovega Velikega katekizma (1851). Nadalje je izdal Kratki nauk krščanstva... za otroke v Slovenski okroglini prvič pristopiti h Gospodovi mizi (Pešta 1837), Mala Biblična zgodovina (Körmendin 1840). Priredil in uredil je Krščanske cerkvene pesmi (1848). Večino pesmi je na novo prevedel iz madžarščine. Ponatisi so bili še okrog leta 1875 in 1908. Priredil, uredil in prevedel je prav tako Krščanske pesmi ob smrti (Körmend 1848) in ponatis okrog leta 1878.

Kardoš je prav tako prevedel del Svetega pisma Stare zaveze, in sicer Mojzes in Jozue (Murska Sobota 1929), ki je ostalo v rokopisu in je bilo najprej objavljeno iz njegove zapuščine kot priloga evangeličanskega mesečnika Düševni list v letih 1926-1929, na koncu pa še vezano v knjigo.

Iz področja politike oz. prava je po poročanju Antona Trstenjaka prevedel Pravdni sklep madžarskega državnega zbora leta 1867.

Za potrebe šole je Kardoš prevedel iz madžarščine več učbenikov. Ker pa določenih elementov, besed glede na število zlogov in podobno, kakor tudi vseh beril ni mogel »dobesedno« prevajati oziroma »prestavljati«, je moral besedilo pač ustrezno prirejati.

Tako je prevedel in priredil več osnovnošolskih učbenikov. Po priporočilu J. Melicha je prevedel Lászla Nagya: Navodila za vaje v govorjenju i razumevanju za vaške šole prvi in drugi razred (Büdina 1870), Jezikovne vaje za vaške šole 2. razred (Buda 1871), Navodila za madžarski jezik za vaške šole 1. in 2. razred. (Buda 1871), potem Jánosa Gáspárja Nova čitanka za vaške šole za 2. razred (Buda 1870), Nova čitanka za 3. razred (Buda 1871), Nova čitanka za vaške šole 4. razred (Buda 1871), Pála Göncyja: Novi abecednik in prva čitanka za vaške šole 1. razred (Buda 1871). Skrajšan ponatis je izšel še leta 1899. Prav tako je prevedel dve metodiki za učitelje, in sicer Huga Maszáka Metodika risanja (Buda 1871) in Metodika za pouk abecede in prvega berila za učitelje (Buda 1873).

Med literarnimi stvaritvami, ki so bile objavljane iz zapuščine v evangeličanskem periodičnem tisku med obema vojnama, medtem ko je samostojno izšel spev Janosa Aranyija Toldi (1921).

Ocena publicista Franca Šebjaniča je: »Kot dober poznavalec narečne govorice in madžarskega jezika je v svojih delih – za razliko od nekaterih ostalih piscev – imel dokaj posluha za vsakdanji živ besedni zaklad slovenskega življa v Prekmurju. Ker je znal s pridom uporabljati tudi svoj verzifikatorski talent in izpopolnjevanje besedišča, spadajo njegove prepesnitve in pozne stvaritve kljub številnim jezikovnim posiljevanjem med najzanimivejše in sorazmerno najkvalitetnejše narečne tvornosti.«

Janoš Kardoš je umrl 12. avgusta 1873 in je pokopan na Hodošu.