Nagrobniki

V oktobrskem tednu 2025 je potekala skupna spletna akcija slovenskih muzejev in galerij Naprej v preteklost. Tema takratne pobude je bila povezovanje skozi čas. V času pred dnevom spomina na mrtve smo jo osvetlili skozi nagrobnike. Predstavljamo različne nagrobnike, ki ne glede na obliko ali obdobje ohranjajo dragocen spomin na posameznike in nas povezujejo z njihovimi zgodbami in časom, v katerem so živeli.

Vibenov nagrobnik

Najstarejša kamnita nagrobnika v Pomurju sta dva antična nagrobnika iz 2. stoletja n. š., torej sta stara približno dva tisoč let. Eden je vzidan v pročelje katoliške cerkve v Murski Soboti, drugi pa se nahaja na stopnišču murskosoboškega gradu. Podrobneje bomo predstavili slednjega.

Marmorni nagrobnik so med leti 1810 in 1820 našli med oranjem njive v okolici Dolge vasi in ga leta 1863 podarili Narodnemu muzeju v Budimpešti. Po prvi svetovni vojni so ga prenesli nazaj v Prekmurje, na današnjo lokacijo. Na njem se lahko 'srečamo' s tremi takratnimi prebivalci iz časa iz obstoja rimske province Panonije. Na njem je namreč po živih modelih izklesana družina, iz vklesanega napisa pod njihovimi portreti pa izvemo, kako jim je bilo ime. Na desni strani je Viben, ki je bil sin od Vanija. Na levi strani je njegova žena Marcija Krispina. Med njima je njun sin Marcij Vibijan, star osem let. Viben je torej dal postaviti nagrobnik ob sinovi smrti. Kaj ga je doletelo, nam napis ne razkriva. Prevod napisa je sledeči: »Vibenus, Vanijev sin, je nagrobnik za živa postavil sebi, ženi Marciji Krispini in sinu Marciju Vibijanu, staremu osem let.« Zanimiv vpogled v takratni čas nam daje tudi upodobitev njihove noše. Oče in sin sta oblečena po rimsko, oba sta v tunikah in ogrinjalih, medtem ko je žena v obleki z dolgimi rokavi in z avbo na glavi, kar je bila noša staroselcev. 

Foto: Tomislav Vrečič

Literatura:

Mikl Curk, Iva, 1997. Rimljani ob Muri. Katalog stalne razstave. Murska Sobota: Pokrajinski muzej. Str. 23-36. 
Kerman, Branko, 1992. Dve antični steli iz Sobote. Zbornik soboškega muzeja 2, str. 5-12. 
Risba Vibenusovega nagrobnika, spletni vir: https://www.documenta-pannonica.si/arhivsko-gradivo/risba-vibenusovega-nagrobnika/ (7. 10. 2025).

Posmrtna slika padlega vojaka

O tem, kako težki so bili časi prve svetovne vojne tudi za ljudi v zaledju njenih front, med drugim priča posmrtna slika padlega vojaka. Gordsan Istvan (Štefan Gorčan, 1896‒1915) iz Polane je bil vojak 18. madžarsko-kraljevega pehotnega polka in se je boril na vzhodnem bojišču prve svetovne vojne. Tam je kot 19-letni fant padel neznano kje. Starša Žuža in Franc Gorčan sta izgubila svojega sina, in kar je bilo še huje, niti pokopati ga nista mogla in mu postaviti nagrobnika. Simbolen grob z nagrobnikom sta zato dala izdelati na uokvirjeni sliki. Na njej je naslikan grob, okrašen z vojaškimi častmi, nad njim je portret mladega Štefana v vojaški uniformi. Sliko je izdelal fotograf Friedrich Erben iz Gradca. Slika je v imenitnem lesenem okvirju, ki ga krasita intarziji iz koščkov biserne matice in lesa s podobami venca, stiliziranih vejic in zvezd. Kako pomembno je za žalujoča starša bilo, da imata vsaj simbolen grob padlega sina, priča podatek, da sta za sliko plačala toliko, kot je bila vrednost ene krave.

Foto: Tomislav Vrečič 

Literatura:
Pšajd, Jelka, 2017. Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej. 

Kalvinski leseni nagrobnik

Posebnost slovenskega etničnega prostora so kalvinski leseni nagrobniki, ki jih najdemo le na manjšem dvojezičnem območju Prekmurja. Pripadniki kalvinske vere so madžarske narodnosti. Cerkveno središče prekmurskih kalvincev je vas Motvarjevci, kjer je bilo v preteklosti največ pripadnikov te veroizpovedi. Nekaj jih je še v Čikečki vasi, Središču, Krplivniku, Domanjševcih in na Hodošu. Nagrobnikov iz lesa se je posluževalo nekoliko revnejše prebivalstvo, premožnejši so imeli kamnite nagrobnike. Kalvinski leseni nagrobniki so narejeni v obliki stebra. Primer, ki ga hranimo v muzeju, je iz petdesetih let 20. stoletja iz vasi Središče. V zgornjem koničastem delu ima vrezljano rozeto, v osrednjem delu pa vrezan slabo čitljiv napis v madžarskem jeziku, iz katerega razberemo ime pokojnice (Papp Vilma).

Foto: Tomislav Vrečič, Jelka Pšajd
Literatura: 
Pšajd, Jelka, 2017. Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej, 
Šarf, Fanči, 1985. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: Občina Murska Sobota. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.   

Nagrobna plošča protestantskega plemiča

O času reformacije in protireformacije nam pripoveduje nagrobna plošča plemiča barona Karla von Herberstorffa iz okrog leta 1606, ki je bila vzidana v zunanjo steno cerkve v kraju Tišina. Baron je bil iz Radgone, mesta na Štajerskem, tik ob meji s takratno Ogrsko. Tam je bil eden najbolj vplivnih radgonskih evangeličanov. Konec 16. stoletja je v notranjeavstrijskih deželah prišlo do odločne protireformacije, ki je ukazovala izgon protestantov iz Notranje Avstrije. Reformacija je v tem času imela močno oporo med ogrskim plemstvom, zato so se k njim zatekli številni ugledni protestanti. V Prekmurju so ti verski begunci, med njimi je bil tudi baron, dobili zatočišče na Nádasdyjevem gradiču na Petanjcih, nekaj časa je med njimi celo bil znani zvezdoslovec Johann Kepler. Karl von Herberstorff se ni več več vrnil v Radgono in svojo življenjsko pot je sklenil leta 1606, ko so ga pokopali na Tišini. Za njim je ostala imenitna nagrobna plošča iz marmorja, ki upodablja umrlega barona. Kopijo nagrobne plošče si lahko ogledate na stalni razstavi našega muzeja, restavrirana plošča pa se nahaja v notranjosti tišinske cerkve.

Foto: Jože Kološa-Kološ, Tomislav Vrečič 
Literatura: 
Kuzmič, Franc, 1997. Konfesionalna podoba Prekmurja. Katalog stalne razstave. Murska Sobota: Pokrajinski muzej. Str. 89-94. 

Nagrobni napisi

Pomemben element nagrobnikov so napisi oziroma epitafi, ki ohranjajo spomin na pokojnika. Na pomurskih pokopališčih najdemo nemalo število nagrobnikov iz 20. stoletja, ki spomin na umrlega poleg imena in datuma rojstva ter smrti ohranjajo z izbranimi besedami. So dokumenti časa, ki vsebujejo kulturne elemente kot so jezik, črkopis, vsebina, socialna podoba ipd.

Enega izmed daljših napisov ima nagrobnik v sosednjem Porabju, in sicer na Gornjem Seniku. Nagrobni napis iz leta 1916 je že pravi življenjepis pokojnice: »Čista dekla tü počiva / Jezusova Zaročnica / Treza Sakovič / Rojena l. 1867 v Bodoncih / vmerla kak slüžbenica plebanošova na Gornjemi Siniki l. 1916. / V celom Žitki slüžbovala, / Ves zaslüžek cerkvi dala / Za Gornji Sinik. / Vsikdar verna čista dobra / K obhajili rada hodila / Cerkev kinčila. / Pravi kinč za mater staro / Močno drži vero Pravo.«

Tudi krajši napisi na nagrobnikih so lahko zelo zanimivi. Nekoliko nenavaden napis ima nagrobnik v Fokovcih, na katerem so tri imena pokojnikov. Pod njihovimi imeni je vklesano: »Tu prnejo« (Tu trohnijo). 

Napis na nagrobniku iz Lončarovcev iz leta 1977 ima več možnih razlag. Pod osebnimi podatki pokojnika je poved: »Spomenik sem si dal postaviti sam.« Z njim torej umrli v prvi osebi živim sporoča, da je sam sebi naročil nagrobnik in ga tudi plačal, kar lahko interpretiramo kot napis s humornim tonom. Napis pa je mogoče razumeti tudi kot izjavo, ki razkriva, da je bil pokojnik s svojimi najbližjimi v odtujenih, slabih odnosih, tako zelo slabih, da ni želel, da bi mu oni naročili in plačali njegov nagrobnik. Morda pa je pokojnik s tem napisom želel izpostaviti, da ni imel svoje družine, da je živel sam in si je zato dal izdelati nagrobnik zase. Ta kratek nagrobni napis torej ponuja več možnih interpretacij.
Foto: Jelka Pšajd 
Literatura: 
Pšajd, Jelka, 2017. Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej.

Pirpravila: 

Mateja Huber