Franc Kuzmič
Kukeč
Kukeč leži na nadmorski višini 260 – 320 m in je razkropljena vas na pobočjih dveh podolžnih slemen in na vmesnem hrbtu, pod katerim teče potok. Na vzhodni strani je sv. Benedik (358 m).
Hiše so po slemenih, pobočjih in grapah (Nemeške Grabe, Šinkecovi, Berdenovi, Gorčanovi, Srešovi, Grofov breg, Kerčmarovi, Grozov breg, Bojmecov breg, Cafolov breg).
V grapah in ob potoku je zemlja ilovnata, v višjem svetu prodnato-ilovnata, sicer se sestava tal pestro menjava.
V Vreju so strnjeni vinogradi.
Okolico krasijo prelepi gozdovi, največ bor, bukev in gaber.
Po do sedaj znanih pisnih virih se Kukeč prvič omenja leta 1403 kot Kuchechwlg (izg. Kučeč-völgy = Dolina Kučice), potem
1462 Kyczewelge
1472 Kychaczdolia
1756 Kukecs, madžarsko Ujkökényes
1919 Kukeč
Prebivalstvo
Podatki za leto 2014:
Število prebivalstva 61
(28 moških, 33 žensk)
Površina naselja je 3,3 km2
Gostota prebivalstva na km2 je 19
Število prebivalcev skozi čas
1698 - 20
1869 – 255
1880 – 270
1890 – 324
1900 – 332
1910 – 292
1931 – 269
1948 – 229
1953 – 224
1961 – 205
1971 – 157
2002 – 63
2011 – 66
2012 – 65
2013 – 64
2014 – 61 (28 moških in 33 žensk)
Šolstvo
Osnovno šolo so obiskovali v Križevcih (evangeličani) in Kančevcih (katoličani), po drugi svetovni vojni prve štiri razrede v Kančevcih (ukinjena 1970), višje v Križevcih (ukinjena 1974). Od takrat obiskujejo osnovno šolo v Puconcih ali Gornjih Petrovcih.
Obrtniki
1909
ČARNI Imre – mizar
HUIS Adam – lončar
HARI Janoš – strojar, čevljar
KERČMAR Lajoš – krojač
1924
ČARNI Emerik – mizar
GERGAR Alojz – goslar
KOLOŠA Josip – parni stroj
SINKEC Ludvik - mizar
1927
GERGAR Alojz – goslar
ŠINKEC Ludvik – mizar
ZRINSKI Peter - goslar
1930
ZRINSKI Peter – goslar
Danes (2015):
Kmetija - Kovač
Prašičereja – Kerčmar
Čebelarstvo – Sreš Marjan
Sadjarstvo - Cifer
Stavbarstvo
Družabno življenje
Borovo gostüvanje je bilo leta 1936 in 1954
Snemanje nadaljevanke Kmetija – nov začetek (2014)
Gasilsko društvo Kukeč
Ustanovljeno 1939. Ob ustanovitvi imeli le dvokolesno ročno brizgalno Walser. Orodje je bilo shranjeno v leseni orodjarni. 1952 nabavili prve uniforme.
Leta 1961 zgradili gasilski dom, pozneje dozidali nove prostore. Leta 1967 dobili motorno brizgalno, 1986 pa vozilo TAM 80.
Gasilski dom je bil obnovljen in posodobljen leta 2015.
Društvo žena Kukeč
Ustanovljeno leta 2003.
Pomembnejši dogodki
Elektrika – 1959
Asfalt – 1992 in 1997
Telefon – 1990
POKOPALIŠČE
Vaščani imajo skupno pokopališče (evangeličansko) v Kančevcih skupaj še s Panovci; vsaka vas je prispevala v pokopališki zvonik za zvon (Kukeč leta 1923).
Vaščani katoliške veroizpovedi imajo svoje pokopališče prav tako v Kančevcih (Sv. Bedenik).
U t r i n k i - u t r i n k i
»Na hribih pa rase vinska trta, katera rodi dobro slovensko kapljico. Zlasti Kukeč in Mali Stanjevci so na dobrem glasu. Vsak posestnik ima košček vinograda, v uznožju vinograda pa nasajeno sadno drevje, jabolka, hruške in slive. Iz sliv delajo izvrstno slivovico. Slivovica in vino sta jim glavna pridelka in glavni vir dohodkov. Ako obrodi trta, ima Sloven vsaj toliko, da poplača davke in da si omisli vsaj najpotrebnejše stvari za hišo. Ali slabih let je več nego dobrih in zato je več revščine nego blagostanja.« (Anton Trstenjak, 1883)
»Te Novák Ferenc je kre té velke ceste z ednim konzorciomom vse oštarije od Sobote do Sombatela gori vzéo i povséd naše tak zvano tótšágsko vino dao točiti, z šterim je našega vina pôv podigávao, njem plac ogvüšao i veliko imé spravo. Tak je gratalo hirešnje dolinsko, moščansko, kükečko i kančevsko – z rečjov slovensko vino. … Lepo belo vino z môžler trsa i ne Bog zna s kakšega loškoga trsa pikola, štero so lüdje razumno gájili i u pripravnoj posodi čisto obdržali. Z daleč krajin so hodili po vino, tak da je ešče béčinski (dunajski) casarski dvor meo šegô küpüvati.« (Janoš Flisar, Adam Luthar)
BUENOS AIRES
Lejpo je domá gde sem jaz bio,
lejpo je tam, gdé sem se rodio,
gdé sem zdrav v méri gor ráso
i sem vesélo krave paso.
Vu Argentini je drügi svet,
vu njem ne cveté dišéči cvet,
z šteroga bi vesélje dobo,
ár je ne tak, kak domá dobro.
Tü stojim med tühinci trdo,
za živlenje se borim grdo.
Ár malo gda man stálno delo,
štero bi dober zaslüž melo.
Či vse to mi na pamet pride,
pa tüdi to, kak mi zdaj ide.
Pa, ka, drűgo odtéc idejo,
me tužne skuzé pobijejo.
Franc Novak, Kükeč, št. 44, - zdaj Argentina
PESEM VOJAKU
Počakal bom tebe v novi pomladi,
ko trte spet bodo zazelenele,
ko zopet v Kükeču bodo zeleni nasadi
in spet ideje, izleti, rože cvetele.
Dini Titan
KAK JE LEPI
Kak je lepi Kükeč breg,
da ga pokriva beli sneg.
Z rorov se kmičen dim kadi,
s küjnj pa po kolinaj diši.
V đunđi na sprotolke kople se,
da cveté i lepi dihék má vse.
Po drevji füčkajo li ftiči,
dokeč se den ne skmíči.
Potom nočni pajdaši gori stanejo
i svojo šker v rokè vzemejo.
Rêsan, preveč je lêpi Kükeč breg,
da vsigdar vsega prevzeme me prek.
(Feri Kuzmič)
MOJ KÜKEČ
Od Bedeníka pogled mi v daljave hiti,
povsod je lepota, povsod so poti.
Spoznavam te kraje in tudi ljudi,
ki ogledalo so moje poti.
Pred mano na dlani Kükeč leži,
ves je v zelenju kot druge vasi.
Videti hočem to vas in ljudi,
zavijem na cesti, ki v Kükeč drži.
Pot je asfaltna, se vije gor, dol,
redke so njive, tam več je pustot.
Bile so tam njive, zdaj raste že gozd,
stala je hiša, zdaj prazen je dom.
Dom je gasilski sredi vasi
znamenje skromno, ki druži ljudi.
Vikend privablja tuje ljudi,
Da se naužijejo sonca, miru.
Kje je kapela, kje je kakšen križ?
Kje moč in upanje trdno dobiš?
Zaman se oziram, da našel bi ga.
Je skrito? Ali je vas brez Boga?
Vračam ob robu se temne vasi,
srne mi križajo prazne poti.
Misel se moja v globine zazre,
v to moje nemirno in revno srce.
Kje moja je vera? Kje upanje spi?
Kje ljubezen do Njega, do mojih ljudi?
Mar je goščavje vsakdanjih skrbi
zakrilo Gospoda, ki vir je luči?
Stopam zamišljeno tja gor na breg.
Težka je noga, molk je leden.
Kükeč odstira mi moje srce,
ki je brez Njega kot mrtvo poljé.
Na hribu grobovi so mnogih ljudi,
na kamnih imena njih, ki so šli.
Križi in znamenja mi govore,
da so imeli bogato srce.
Od groba do groba korak moj hiti,
ustavi se tam, kjer Kalman leži.
V kamen vklesali so vero ljudi,
zdaj berem, kar vidijo moje oči:
»Ednok tak i eta tela
S praha stanejo pa cela
Iz grobov kmične temnosti
Šla bodo na stan večnosti.«
Sonce nad Kükečom znova žari,
upanje v mojem srcu živi.
Gospod je med nami in mi smo še z njim,
radostno dalje po poti hitim.
Lojze Kozar, ml.