Franc Kuzmič

Ko zvonovi zvonijo ...

Zvonove so uporabljali že primitivni narodi, kakor tudi visoke civilizacije, saj je zvon služil in še služi v več namenov: magične, kulturne in signalne.

Najstarejše ime za zvon v liturgiji je beseda signum, kar pomeni znak, znamenje. Slovenska beseda zvon po Škrabcu prihaja iz korena zven.

Najstarejši znani primerki zvonov so v muzeju St. Filians-Bell  v Edinburghu, potem v kölnskem muzeju zvon iz okrog leta 613. Največji zvon je v moskovskem Kremlju, težek več kot 200 ton.[1]

Najstarejši zvon izvira iz Niniv. V antični Grčiji je služil za dajanje znamenj za preplah, pri Rimljanih pa je pozival ljudi v hram, k pogrebu ipd. Zvonec v zasebni hiši, čas, da je nekdo prišel, so poznali že Rimljani. Tem so zvonci prav tako naznanili, kdaj so se zjutraj odprla kopališča. V prvi dobi krščanstva so bogoslužja opravljali na skrivaj, zato je vernike skliceval k bogoslužju posebni kurir.[2]  V krščanstvu so začeli zvon uporabljati od časa papeža Sabinijana (604-606), ki je zapovedal: "Ut ad horas canonicas et missarum sacrifica… pulsarentur in ecclesia". Ko je krščanstvo že dobili svobodo, so namesto zvonov uporabljali predvsem v grški cerkvi kovinske plošče, na katere so udarjali s kladivom. Prvi menihi so skoraj gotovo uporabljali manjše zvonove, ko so naznanjali čas za molitev in bogoslužje.

Zvonovi nas še danes dejansko spremljajo od zibeli do groba.

Po ohranjenih zapisih je bilo zvonjenje sprva izključna pravica opatov in drugih klerikov. V ta namen so si morali celo obleči koretelj, bogoslužno oblačilo, kajti to je bila sveta služba, čaščenje Boga, saj naj bi pravi zvonar med zvonjenjem tudi molil. Svojčas so ljudje, tudi naši predniki, ob zvonjenju vdano snemali klobuke, se pokrižali in molili.

Skozi zgodovino so se izoblikovali razni nameni zvonjenja, ki jih lahko razvrstimo v naslednje sklope: jutranjica, zvonjenje ob sedmih zjutraj, opoldansko zvonjenje, večerno zvonjenje, zvonjenje ob petkih, bogoslužno zvonjenje, mrliško in pogrebno zvonjenje, izredno zvonjenje ob hudi uri ali požaru in nabijanje - pritrkavanje kot posebna zvrst slovesnega prazničnega zvonjenja.[3]

Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem se je začelo še ob zori Mariji v pozdrav in počaščenje. Namreč, v civilnem življenju je bilo veliko prej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odprejo in se začenja življenje na trgu in ulici.

Kakor je zvon v samostanih klical ljudi k molitvi, in to zjutraj, opoldne in zvečer, se je počasi vpeljal običaj zvonjenja zjutraj, opoldne in zvečer.

Najstarejšo pričo jutranjega zvonjenja poznamo iz Parme, kjer so leta 1317 začeli za božič zvoniti zjutraj v treh presledkih. Vzporedno s tem je mestni svet ukazal, da morajo ob jutranjici delavci oditi na delo.

V južni Franciji so leta 1368 ukazali, da morajo zjutraj zvoniti, kakor tudi zvečer, sicer bodo župniki kaznovani. Tudi na Bavarskem so po letu 1390 uvedli jutranje zvonjenje, medtem ko se je po avstrijskih in nemških deželah to udomačilo šele v 15. stoletju. Na nemškem so zjutraj zvonili na čast prebridkega trpljenja Device Marije in zvonjenje naj bi vernike opomnilo, da pričnejo dan s hvalo Mariji.

Na Slovenskem ozemlju so nekoč zvonili okoli 4. ure zjutraj, kar je bilo znamenje za uro.

Na začetku 20. stoletja so zvonili ob sedmih zjutraj. Pomen je bil različen (angelov pozdrav, spomin na turške čase, v čast sv. Florijanu itd.). Danes ima to pomen angelskega zvonjenja.

Opoldansko zvonjenje so uvedli verjetno Francozi; navado je vpeljal Kralj Ludvik XI. (1461-1483). Ne drži pa trditev, da je dal za opoldansko zvonjenje ukaz papež Kalist III. (1455-1458) v zahvalo za zmago nad Turki pri Beogradu. Naročil je le, naj se vsak dan zvoni med nono in večernicami, da bodo lahko vsi slišali. Tedaj naj molijo očenaš in trikrat zdravamarija. Kdor bo molil trikrat, bo dobil 100 dni odpustkov. Zato je dobil opoldanski zvon naziv "turški zvon".

Jutranje in opoldansko zvonjenje med delavniki opravlja drugi - srednji zvon, ki prav tako začne tudi večerno zvonjenje.

Ob nedeljah in praznikih ob teh urah zvoni veliki zvon.

Večerno zvonjenje je bilo v navadi že v srednjem veku, saj je po srednjeveških statutih italijanskih mest večerno zvonjenje naznanjalo pričetek noči in z njo povezan nočni red. Tudi v naših mestih je še ob koncu 19. stol. večerni zvon naznanjal, da je potrebno iti domov. V Mariboru so ga imenovali "Lumpenglocke", ker se je oglasil ob 23. uri.

Večerno zvonjenje je naznanjalo tudi žalovanje za umirajočim dnevom.

Prav tako je naznanjalo sklep molitvenih ur - konec kompletorija.

Dandanes je večerno zvonjenje angelovemu pozdravu Ave Marija. Morda je to do neke mere s prejšnjim tudi povezano.

Papež Gregor IX. (1227-1241) je uvedel večerno zvonjenje na čast Gospodovega oznanjenja. To zvonjenje in zaukazana molitev za križanje je bila v navadi do takrat že 134 let. Ljudje so začeli to pobožnost opuščati, ko so Turki spet osvojili svete kraje, in je križarska vnema pojenjala. Omenjeni papež je to pobožnost prenovil in ji dal nove vsebine in določil, naj se zvoni in moli na čast Mariji Devici. Kako so to novo pobožnost pospeševali, kaže še podatek, da so škofje oglejske metropolije dali odpustek pri Marijini cerkvi v Ljubljani v letih 1362 in 1363 vsem, ki so ob večernem zvonjenju molili.

K današnjemu večernemu angelskemu pozdravu je lahko povod tudi neko naročilo sv. Bonaventure iz 13. stoletja, ima pa po vsej verjetnosti svoj začetek v francoskem redu, kar se je po njih preneslo v vsakdanje življenje.

Zvečer zvonijo poleg angelskega pozdrava še z manjšim zvonom za verne duše in ta namen je dal ponekod temu zvonjenju ime "večna luč". Ponekod zvonijo zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom.

Povezano z opoldanskih zvonjenjem je zvonjenje ob petkih. Zvonjenje ob petkih v počastitev trpljenja Jezusovega je naročila pariška sinoda leta 1386. Ko se zvon oglasi, je potrebno prekiniti z delom, tudi obedom in kleče zmoliti pet očenašev v spomin Jezusovega trpljenja. Leta 1413 so podobno ukazali v olomuški nadškofiji, v salzburški 1418. Vsak petek ob devetih dopoldne naj bi zvonilo v spomin na Jezusovo smrtne stiske. Drugje so zvonili ob treh popoldne. Papež Benedikt XIV. je leta 1740 z brevom Ad passionis predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob treh popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. Verniki naj pri tem zmolijo kleče pet očenašev in dobijo 100 dni odpustka. Papež Leon XIII. je leta 1886 določil, da je za pridobitev odpustkov vseeno, kdaj se zvoni.

Na Štajerskem so zvonili levo od Donave ob 9. uri, desno pa ob 15. uri, kajti Donava je bila dolga stoletja meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhom.

Posebna vrsta zvonjenja z vsemi zvonovi je delopust, v soboto popoldan in na dan pred praznikom, z namenom, da se je praznovanje že začelo in je potrebno prenehati s težkimi deli.[4]

Poznamo še zvonjenje in pritrkavanje ob procesijah ob Veliki noči, ob sv. Rešnjem Telesu, sprevodih na pokopališče ob dnevu vseh svetih in vernih duš dnevu. Zvoni in pritrkava se še ob sprejemu škofa, novega župnika itd.

Včasih so prav tako pozvonili, ko je nesel duhovnik bolniku obhajilo.

V času Velike noči zvonove nadomeščajo raglje, saj na veliki četrtek zvečer zvonove "zavežejo" in "gredo v Rim". Zadnjič pozvonijo med slavo in potem ne vse do slave pri velikonočni vigiliji na veliko soboto zvečer.

Zvonovi prav tako naznanjajo smrt. Zvonjenje mrtvim je bilo v navadi še od časov Bede Častitljivega (+735). Sinoda v Kalkutu v Northumberlandu leta 787 naroča: ko umre škof, naj se vsi božji služabniki na glas zvona zberejo v cerkvi. Ko je na primer opat Sturm v Fuldi (799) čutil, da se mu bliža smrt, je dal zvoniti z vsemi zvonovi, da so se opatje zbrali k molitvi.

Poleg tega, da se ob zvonjenju naznani smrt, to poziva ljudi, da bi molili za rajnega. Že Durandus (+1296) v svojem pisanju poroča o različnem načinu zvonjenja za ženske, za moške in za klerike. Ženski je zvonilo dvakrat, ker je odvrnila moškega od Boga, moškemu trikrat, ker je bil prej ustvarjen, medtem ko kleriku, kolikor je imel rodov. Nazadnje so zvonili še z vsemi zvonovi. Zvonili so še, ko so mrliča nesli v cerkev in od cerkve h grobu.

Smrt naznani navček, najmanjši zvon, ko župniku prijavijo pogreb. To prvo zvonjenje je zelo pomembno in zanimivo. Če zvoni dvakrat je namreč umrla ženska, če zvoni trikrat, je umrl moški, če zvoni enkrat, je umrl otrok.

Drugo mrliško zvonjenje so cuje (cügi). Z vsemi zvonovi se zvoni trikrat po jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju. Zvonjenje ima namen, da bi se spomnili skorajšnjega pokojnikovega pogreba.

Ob procesijah so zvonove nadomeščali trobente, in sicer z namenom, da se sovražniki (hudiči) prestrašijo in zbežijo. Iz istega razloga so zvonili tudi ob nevihti, vernike pa opomnili na nevarnosti in molitev.

Tri dni pred Veliko nočjo so zvonovi v znamenje žalosti na Kristusovo trpljenje in smrt umolknili.

Pogrebno zvonjenje je povezano s pokopom, ki ga začne trikratno zvonjenje z vsemi zvonovi.[5]

Med bogoslužna zvonjenja spada jutranje zvonjenje (ob 7. uri), opoldansko (ob 12. uri) in večerno (ob mraku). Ob teh zvonjenjih se danes moli molitev Angel Gospodov.

Manjši trije zvonovi naznanjajo 15 minut prej mašo ali kakšen drugi obred, ob nedeljah in praznikih pa vsi štirje zvonovi skupaj.

Veliki zvon vabi ob nedeljah  in praznikih eno uro pred mašo; oglasi se tudi ob začetku maše in med povzdigovanjem.

Večerni zvon vabi k molitvi avemarije.[6]

K terci, seksti, noni in k matutinu je zvonilo trikrat (vabilo, potrebno se je zbrati, začeti). K maši in večernicam je zvonilo le z dvema zvonovoma. V manjših cerkvah so ob delavnikih zvonili enostavno, ob nedeljah in praznikih pa kot ob drugih časih, s tem da so ob nedeljah in praznikih zvonili glasneje in slovesneje, z namenom, da speče zbudijo in opojne streznijo. K nokturnom ponoči je pozvanjalo tri krat v opomin, da je potrebno bedeti, da nas hudodelec ne zasači, zato je zvon klical: Vstani, ki spiš, vstani od mrtvih!

Ko se poje zahvalna pesem, je zaukazano zvonjenje vseh zvonov.

Veliki zvon v petek ob 15. uri spominja na Jezusovo trpljenje in smrt.

V postnem času se je k uram in matutinu zvonilo le enostavno ob nedeljah in praznikih. V večjih cerkvah so zvonili k primi dvakrat, prvič kot vabilo, drugič je naznanjalo molitev.

V 8. stol. so poznali obred, po katerem so blagoslavljali zvonove. Zvon so med posvečenjem umili z blagoslovljeno vodo in mazilili z oljem. V tem času so začeli zvonove celo krščevati. Karel Veliki je leta 789 to razvado prepovedal. V njegovem času so zvonove poznali praktično že po vsej Evropi.

Iz zahoda so prešli zvonovi tudi v vzhodno cerkev. Leta 865 je beneški dož Orso podaril grškemu cesarju Mihaelu 12 krasnih zvonov, ki so jih obesili pri Sv. Sofiji v Carigradu. Sicer so se v vzhodni cerkvi zvonovi zaradi verskih pogledov, češ da je to poganska reč, počasi udomačili.

Tudi židovskim rabimo zvonjenje ni prijalo. Rabi Bechai ml. (13. stol.) je trdil, da je zvonjenje sprejeto od poganskih čarovnikov, medtem ko je v Sepher Nizzach zapisano "To so ožeta, s katerimi oni vlačijo zvonove v hiši grdobije k službi svojega Boga."[7]  Ko so pobožni Judje včasih slišali krščanske zvonove, so mrmrali kletev: Moschech bachevel jippol baschefel, bachevel moschech jippol bachoscheh.[8]

V času francoske revolucije je bilo zvonjenje 11. 4. 1796 prepovedano. Občine so dobile dovoljenje, da so zvonove prelile v topove. V vsaki občini je smel ostati le en zvon, z njim pa so vabili k vstaji.

Ker so bili leta 1753 odpravljeni nekateri prazniki, je vlada 1769. leta škofijam naročila, da prepovedo tudi slovesno zvonjenje na predvečer odpravljenih praznikov. Dvorski dekret leta 1787 pa naroča, naj se odpravijo razne zlorabe na dušni dan oz. na večer vseh svetnikov, saj so po nekaterih krajih zvonili skoraj celo noč. Prav tako je bilo prepovedano zvonjenje zoper točo.

Tudi prebivalci dežele ob Muri so posvečali zvonovom kot znanilcem dnevnega časa, povabil k bogoslužjem in drugih pomembnih dogodkov (smrt, pogreb, požar, bližajoče se neurje) kar veliko pozornost.

Verjetno si prebivalci dežele ob Muri v svojih prvih časih krščanstva niso mogli zaradi revščine privoščiti zvonov, zato je zanimiv Košičev zapis: "Te cerkve slovenske, kak niti te pervejše, so ne mele türma, nej zvona, šteri bi dobre lüdi k božoj slüžbi vabo, nego so po vküp zbitih blanjaj ropotali, gda so lüdstvo k božoj slüžbi vabili." [9]  Košič ima po vsej verjetnosti v mislih prvo obdobje krščanstva v tej pokrajini in to po letu 850 ter vse do uporabe primernih zvonov, verjetno tistih, ki so jih začeli vlivati v bron in uporabljati morda že v 14. ali 15. stol.

Prvi zanesljivi zapisi o zvonovih v deželi ob Muri so ohranjeno v vizitacijskih zapisnikih. Uporabljali so jih tako verniki katoliške kot protestantskih veroizpovedi. Glede njih so ohranjeni zapisi celo o sporih. Luteranska komisija je 13. 7. 1627 v Murski Soboti zabeležila, da dobi kantor od zvonjenja mrliču 4 denarje.

Vizitacijski zapisnik iz Prekmurja, sicer iz leta 1698, že omenja po cerkvah zvonove. Tako so v Murski Soboti trije lepo uglašeni zvonovi. Sicer je v zvoniku še danes zvon iz leta 1371 in je po vsej verjetnosti najstarejši zvon v Prekmurju. Celo kapela Sv. Križa v Križevcih je imela zidan zvonik iz dva zvonova. Zvonik pri Sv. Juriju je bil pokrit z deščicami in v njem je bil zvon. Podobno je bilo v Petrovcih, le da so imeli tam dva zvonova. V Turnišču so imel 3 zvonove, prav tako pri Gradu.

Kako močno so bili ljudje te pokrajine navezani na zvonove, je zapisano tudi v Novinah,[10] da bodo po vseh cerkvah v kratkem izgubili zvonove, katere bodo pretopili v topove za vojne namene. V vsaki župniji bo ostal le eden in tudi tisti, ki so zelo stari. Tako se je tudi zgodilo. Vesela je bila novica, da v Dolencih cerkvenega zvona ne bodo vzeli. Zlit je bil leta 1676 v Gradcu.[11] Tega omenja verjetno tudi vizitacijski zapisnik leta 1698, ki je v lesenem zvoniku na pokopališču in samo eden. Cerkev na Tišini je na primer izgubila 3 zvonove, pustili so jim le enega; nadomestne zvonove so dali uliti leta 1923, medtem ko na primer v Lendavi 1926.

Naslednje leto je bilo zapisano, da dobi vsaka cerkev namesto zvona železni obroč, ki bo nadomeščal glas zvonov[12] in že naslednji teden kot nekakšna tolažba, da morajo celo tiskarne znova oddati državi 10 % svojih črk iz svinca, kar bodo uporabili za strelivo.

Sama posvetitev novih zvonov je bila spremljana z veliko svečanostjo. Kot primer navedimo primer iz Lendave, ki so z železniške postaje so peljali veliki zvon s 4 belimi konji, trije zvonovi so bili na vozu, v katerega so bili vpreženi 4 črni konji. Od železniške postaje do Cerkve se je zgrinjala množica ljudi, nosili so papeško zastavo. V koloni je bilo 50 konjenikov. Pred cerkvijo je bil napis v latinščini: Kličem žive, mrtve objokujem, nevihto raztrgam!

V Prekmurju je 25 katoliških župnijskih cerkva, ki imajo enega ali več zvonov, poleg tega pa še precej podružničnih cerkva in kapel, od katerih ima večina prav tako vsaj enega ali dva zvona.[13]Evangeličanskih cerkva v Prekmurju, ki imajo zvonove, je 12, poleg tega pa še več vaških kapel oz. zvonikov.

LITERATURA

AMBROŽIČ, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. Acta ecclesiastica Sloveniae 15. Ljubljana IZC pri TF Univerze v Ljubljani, 1993.

AMBROŽIČ, Matjaž: Slovenski jubilejni zvonovi. Družina (Ljubljana) 2000, št. 41 (8. X.), 14-15

HOZJAN, Jože: Kapele in druga verska znamenja v župniji Beltinci. Stopinje 1998, 64-67

KOŠIČ, Jožef: Starine Železnih ino Salaski Slovenov. Jožef Košič, Življenje Slovencev med Muro in Rabo. Budipešta 1992, 151 (&8)

KOVAČIČ, Fran: Zvonovi in zvonjenje. Voditelj v bogoslovnih vedah. Maribor 10 (1907) 1, 26-46; 2, 146-154

KOZAR, Lojze ml.: Zvoniki. Stopinje 1998, 73-74

Zvono.Enciklopedija Leksikografskog zavoda. Zagreb: Jugoslovenski leksikografski zavod 1969. Zv. 6.

[1] Zvono, ELZ, zv. 6, 749-750.

[2] M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem. AES 15, 25.

[3] Matjaž Ambrožič, Slovenski jubilejni zvonovi. Družina, 14-15

[4] V zimskem času delopust zvoni ob 15. uri, v poletnem ob 16. uri. Nekoč so se mežnarji ravnali po godu sv. Jurija (23. april) in sv. Mihaela (29. september).

[5] Prvo zvonjenje pomeni, da je potrebno pospraviti z mrtvaškega odra rože in pripraviti vse potrebno za pogreb. Pri drugem zvonjenju se zapre krsta, pri tretjem pa prinesejo pokojnika na prostor, kjer se začne pogrebni obred. Potem zvoni, ko gre pogrebni sprevod v cerkev k maši zadušnici in po njej, ko se gre na pokopališče.

[6] Večerni zvon vabi tudi k sominu na verne duše v vicah ter na čast sv. Florijanu proti požaru.

[7] Iz 5,18

[8] " Kdor vleče za ože, naj pade v blato, za ože kdor vleče, naj pade v temino."

[9] Jožef Košič, Starine, 151 (&8). Tudi Kitajci so v 13. stol. z udarjanjem na deske naznanjali dnevne ure. požare in vstaje.

[10] Novine 3 (1916) 18 (30. IV.), 4.

[11] Novine 4 (1917) 33 (19. VIII.), 3.

[12] Novine 4 (1917) 28 (15. VII.), 2.

[13] L. Kozar ml., Zvoniki, 73.