Franc Kuzmič

Kavarne

Nekaj besed o kavarnah in kavarniškem življenju v Murski Soboti nekoč.

Prva tako imenovana kavarna v Soboti naj bi bila pri poznejšem Hotelu Dobrai, in sicer Cazino, ki se omenja že leta 1875. Tu se je odvijalo družabno življenje, šah, kartanje, plesi, imeli pa so tudi svojo knjižnico. Sem je zahajala pretežno madžarska elita. Leta 1909 je bil na novo odprt in preurejen. Projektant opreme je bil domači arhitekt Laslo Takač. Kavarni so rekli Velika kavarna, pozneje tudi Kavarna pri Kroni.

Okrog leta 1920 je imel v posesti omenjeno kavarno kavarnar Geza Legenstein.

Legensteinovo kavarno je gimnazijski profesor Fran Sušnik, ki je v letih 1922-1925  služboval v Soboti, imenoval »kulturno središče«. To je bila srednje velika, nizka soba, prijetna, le karbid je smrdel, kajti takrat elektrike še ni bilo. Tu je bilo zbirališče športnega kluba Mura. Tu so bili razni slovenski, nemški, židovski in madžarski časopisi.

V obdobju 1919-1941 je v Murski Soboti obratovalo 11 gostiln, 3 kavarne, 3 restavracije, 3 hoteli, 1 pivnica in zajtrkovalnica, 3 brezalkoholne restavracije. V tem času je bil izbrisan iz registra samo en gostilničar, Franc Kirbiš.

Leta 1936 je stavbo stare hranilnice na današnji Slovenski ulici (preko Blagovnice) kupil Alojz Faflik, stavbo preuredil za potrebe gostinskega lokala, vendar njene zunanje podobe ni bistveno spremenil.

V kavarnah, ki so bile v Soboti, so ponujali predvsem pijačo in manjše prigrizke. Ponudba je bila v skoraj vseh kavarnah podobna.

V kavarni Franje Meolica so lahko postregli s tremi vrstami kave, dvema vrstama mleka, tremi različnimi čaji, navadnim in jajčnim punčem, osmimi vrstami likerjev, s slivovko ali konjakom. Na zalogi so imeli še sedem vrst buteljčnega vina, tri vrste šampanjca, petanjsko slatino, malinovec in limonado. Gostom so po želji postregli tudi z manjšimi prigrizki iz jajc in sardin.

Pri delu v kavarni je sodelovala vsa družina. Kavarnarji so imeli običajno zaposlenega enega ali dva natakarja. Izbranim gostom je običajno stregel sam lastnik kavarne.

Kavarne so odpirali okrog poldneva in so obratovale do polnoči.

V kavarni Franca Sočiča, bila je lepa secesijska stavbica, danes je tu ulica Staneta Rozmana (ob nekdanji stari glasbeni šoli)  so bili vsak konec tedna plesi, na katerih je igral eden od dveh soboških ciganskih orkestrov: Čičeri ali Baranja. Tudi v drugih kavarnah so občasno prirejali plese ali veselice. Takrat so bile kavarne odprte tudi čez polnoč

Tovarnar Josip Benko je leta 1924 v svoji poslovni stavbi na Lendavski cesti odprl kavarno, ki se je pozneje preimenovala v pivnico in zajtrkovalnico.

V vsaki kavarni je gost lahko prebiral različne domače ali tuje časopise in revije. Največja izbira časopisov naj bi bila v Faflekovi kavarni. Kot zanimivost povejmo še to, da so bili stalni gostje soboških kavarn po svoji politični pripadnosti in profesionalni dejavnosti pogosto strogo ločeni.

Po vojni je delovala kavarna pri hotelu Zvezda, Centralu (prej Fafliku). Leta 1967 je bil zgrajen hotel Diana, ki ima kavarno. V začetku sedemdesetih let 20. stoletja je v središču mesta iz Expres bifeja nastala kavarna Jelša.