Franc Kuzmič

Židovski običaji od rojstva do bar micve

Židovski običaji so v veliki meri povezani z religioznimi obredi. Z verskimi predpisi je bilo zaznamovano celotno življenje, vsi pomembni dogodki, od praznikov vse do prehrane.

Za prekmurske Žide lahko ugotovimo, da so bili pravoverni le nekateri, večinoma so bili neologi in formalisti. Temu primeren je bil tudi njihov pristop do obredov in izpolnjevanja praznikov.

Osmega dne po rojstvu so otroka moškega spola obrezali. Obred se imenuje B'rit mila. Pri tem obredu so otroku odstranili kožico na vrhu spolnega uda. S tem obredom se otrok vključuje v takoimenovano »Abrahamovo zavezo« (B'rito šel Avram svinu). Obrezovanje (cirkucizija)  se prvič omenja v Tori z Abrahamom (1 Moj 17,9-14). Obrezo sicer poznajo tudi drugi narodi, toda pri Židih predstavlja simbol židovstva in obenem odločitev staršev, da bodo otroka vzgajali kot žida. Obrezovanje se ni moglo preložiti, razen z zahtevo zdravnika. Opravljali so jo celo v soboto in na praznik jom kipur.

Čeprav lahko opravi obrezovanje kdorkoli izmed Židov, celo ženska, v kolikor ni moškega, je vseeno opravljal to mohel, strokovnjak z osnovami medicine, pooblaščen od rabina. Obrezovanje so opravljali v sinagogi, doma ali v bolnišnici. Po obredu je otrokov oče pripravil doma pojedino. Glavni udeleženci pri obrezovanju so bili otrokov oče, mohel in boter (sandak). Po izročilu pa je navzoč še četrti, nevidno udeleženec – prerok Elija, ki je zaščitnik otrok.

Obred je bil svečan dogodek. Ena od žensk je prinesla dečka in ga izročila očetu. Ta ga je predal mohelu, ki ga je položil na »Elijev prestol«. Nato je dečka dvignil in ga položil na blazino, ki je bila na kolenih sandaka. V tem položaju je mohel opravil obred in obenem izrekel ustrezen blagoslov. Nato je mohel bral molitev, nakar so deli otroku ime.

Tudi prekmurski Židje so opravljali obrezovanje v sinagogi, premožnejši celo doma. Obrezovanje je opravljal običajno kantor. Otroke so oblekli v belo. Poleg ožjih članov družine so obredu prisostvovali še rabin in bližnje sorodstvo. Obrezo so spremljali z ustreznimi molitvami. Po obredu je bilo na otrokovem domu slavje.

Med soboškim prebivalstvom pa je krožila hudomušna, a neresnična govorica, da v sinagogi med obredom navzoči Židje iztegujejo roke in komur pade v dlan kožica, ta da bo otrokov boter.

Obrezati se je moral tudi vsak moški, ki je prestopil v židovsko vero. To so bili tako imenovali pojudenci.

Z dopolnjenimi trinajstimi leti pa je postal Žid moškega spola versko polnoleten in osebno odgovoren za svoja dejanja. Do tega časa je zanj odgovarjal oče. Zdaj je postal bar micva (obvezen) vse do smrti. Hebrejska beseda dejansko pomeni sin zapovedi.

Z versko polnoletnostjo je imel deček pravico biti poklican v sinagogi k oltarju, »poklican gor«, »k Tori«, kar pomeni, da jo je lahko tudi sam bral.

Bar micvo so opravljali prvo soboto po dopolnjenem trinajstem letu in enem dnevu  starosti dečka ali v dneh, ko so brali Toro, Toro pa so brali ob ponedeljkih, četrtkih in ob praznikih. Tora je obsegala vseh pet Mojzesovih knjig Stare zaveze. Slavljenec je navadno bral zadnji odlomek peraše in haftaro, lahko pa tudi druge dele, za katere ga je pripravil njegov rabin, včasih tudi celotno perašo. Po dečkovem nastopu je imel rabin daljši govor, molitev, sledilo pa je tudi petje. Haftara je odlomek iz knjige prerokov, ki so ga brali ob posebni intonaciji (nigun). Haftara dobesedno pomeni konec ali sklepno branje. Navadno ima, čeprav ne vedno, haftara po vsebini neko podobnost z dogodkom, ki je za ta dan opisan v Tori. Domnevajo, da je haftara uvedena v 2. stol. pred Kr. kot zamenjava branju Tore. Antioh IV. je namreč prepovedal branje Tore pod grožnjo smrtne kazni. Običaj branja haftare se je ohranil tudi po prenehanju Antiohove prepovedi. Oseba, ki je poklica k branju haftare, se imenuje maftir.

Dečkov oče se je ob blagoslovu zahvalil Bogu, ker ga je odvezal odgovornosti za sinova dejanja.

Ker trinajsletni deček še ni telesno zrel, ne more sodelovati pri nekaterih obredih, ki terjajo pravega odraslega moškega. Sem spada na primer peka pesaških opresnikov (kruhov v času pashe). Bar micva v nekaterih skupnostih prav tako ne sme brati nekaterih odlomkov iz Tore, ki jih  predpisuje biblijska postava.

Prekmurski Židje so običajno povedali naučeno molitev, ki jim jo je pripravil rabin, saj hebrejščine niso obvladali. Čeprav iz smeri aškenazov, jidiša niso govorili, ampak nemščino, madžarščino, srbohrvaščino, slovenščino in domačo prekmurščino.

Pozivanje k branju Tore je predstavljalo znamenje dosežene zrelosti. To je bil prvi javni nastop v novi vlogi polnopravnega člana skupnosti. Od tega trenutka je bil deček med drugim sposoben za tefilin in prištet kot član za minjan. Beseda tefilin v hebrejščini pomeni molilni predmeti, v aramejščini pa okrasi.

Tefilin sta črni usnjeni kockici, ki vsebujeta pergament s pisarjevim prepisom štirih odlomkov iz Biblije in sta z jermeni privezani k levici in čelu. Štirje odlomki so bili iz 2. Mojzesove knjige 13,1-10.11-16: »GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: »Posvéti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.« Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je GOSPOD izpeljal od tod. Ne jejte torej nič kvašenega! Danes odhajate, v mesecu abíbu. Ko te GOSPOD pripelje v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred! Sedem dni jej nekvašeni kruh, sedmi dan pa naj bo praznik za GOSPODA! Nekvašeni kruh jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj ne bo pri tebi nič kvašenega in nič kvasa! In svojemu sinu na ta dan povej in reci: ›To je zaradi tega, kar je GOSPOD storil zame, ko sem šel iz Egipta.‹ Naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo GOSPODOVA postava v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je GOSPOD izpeljal iz Egipta. Izpolnjuj ta zakon iz leta v leto ob času, ki je določen zanj! Ko te GOSPOD pripelje v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da, tedaj določi za GOSPODA, kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je GOSPODOV. Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega človeškega prvorojenca! In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: ›Kaj je to?‹ mu reci: ›Z močno roko nas je GOSPOD izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti. Ko se je faraon trdovratno branil, da bi nas pustil oditi, je GOSPOD pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi od človekovega prvorojenca do prvenca živine; zato darujem GOSPODU vse, kar prvo odpre materino naročje, če je samec, in odkupim vsakega prvorojenca svojih sinov.‹ In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za čelni nakit med tvojimi očmi, da nas je GOSPOD z močno roko izpeljal iz Egipta.« Naslednji odlomki so bili iz 5. Mojzesove knjige 6,4-9; 11,13-21: »Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata! / ... / Če boste torej natančno poslušali moje zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, in boste ljubili GOSPODA, svojega Boga, in mu služili z vsem srcem in vso dušo, bom vaši deželi dajal dež o pravem času, zgodnji in pozni dež, da spraviš žito, vino in olje; in na tvojem polju bom dajal travo za tvojo živino; in jedel boš in se nasitil. Varujte se, da se vaše srce ne da zapeljati, da bi skrenili s poti in služili drugim bogovom in se jim priklanjali. Sicer bi se proti vam vnela GOSPODOVA jeza in bi zaprl nebo, da ne bi bilo dežja, in zemlja ne bi dajala pridelka; hitro bi izginili iz lepe dežele, ki vam jo daje GOSPOD. Vtisnite si te moje besede v srce in v dušo, privežite si jih za znamenje na roko in naj vam bodo za čelni nakit med očmi. Učite jih svoje sinove tako, da jim jih govorite, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata, da se pomnožijo tvoji dnevi in dnevi tvojih sinov na zemlji, za katero je GOSPOD prisegel vašim očetom, da jim jo bo dal, kakor dolgo bo nebo nad zemljo!«

Kdor nosi tefilin naj bi bil nagrajen z dolgim življenjem. Odrasli pravoverni ga nosijo ob delavnikih. Tefilin naj bi spodbujal pohlevnost. Čelni tefilin naj bi krotil občutke in misli možganov o Bogu, medtem ko je ročni tefilin razumljen kot opomnik na iztegnjeno Gospodovo roko, ko je vzela Izraelce iz Egipta nasproti srca pa se drži z namenom, da bi obvladal hrepenenje po Bogu. Tefilin praviloma nosijo samo moški.

Minjan je skupina desetih moških, starih nad 13 let, ki predstavljajo število, potrebno za opravljanje določenih skupnih molitev in nekaterih drugih verskih obredov. Brez minjana se na primer ne more brati Tore, kadiša in nekaterih drugih molitev. Ponekod so v ta namen organizirali stare in nezaposlene osebe, seveda ob primerni nagradi. Minjan je imel v diaspori veliko vlogo pri ohranitvi židovstva. Soboški rabin je poslal za minjan v okoliške židovske trgovine po vajence, ti pa so bili veseli, saj jim v tistem času ni bilo potrebno delati.

Navada je tudi bila, da je na bar micva na domu imel deček govor s poučno vsebino. To je bila hkrati priložnost, da je staršem izrekel svojo zahvalo za njihovo ljubezen in skrb.

Od staršev in sorodnikov je prejel razna spominska darila. V Prekmurju so bile to običajno ure, prstani, obeski z Davidovo zvezdo ipd.

Obred bat micva pa je bil za dekleta. Ta hebrejska beseda pomeni hči zapovedi. Dekleta so postala bat micva že z dvanajstim letom in enim dnem starosti, kajti dozorevajo prej kot moški. Takrat velja že za odraslo in se mora držati zapovedi. Ta običaj in ceremonial je znan v reformističnih in konservativnih židovskih skupnostih. Običaj je novejšega datuma in je nastal v obdobju emancipacije žena. Uradno je uveden v Franciji in Italiji, od koder se je razširil tudi drugam.

Obred se opravlja zelo različno. Ponekod ga opravijo v sinagogi ob branju haftare in posebnih molitev, ponekod berejo izbrane odlomke iz drugih besedil in jih ne kličejo k Tori. Ponekod opravijo ta obred tudi doma ali celo v šoli.

Poglavitna razlika med bar micvo in bat micvo je še v tem, da se bat micva slavi za več deklet skupaj, pogosto v nedeljo, namesto v soboto.

V sinagogah v Izraelu ga praznujejo tako, da očeta in brate deklice pokličejo k Tori, kjer je pridiga, deklica pa dobi darila. V nekaterih krogih praznujejo to samo kot rojstni dan v krogu družine.

V bistvu oziroma principu so bili vsi obredi enaki (morali so biti), saj so imeli podlago v Stari zavezi, v posameznih deželah in občestvih so se razlikovali le v podrobnostih. Tako tudi v Prekmurju, kakor smo poskušali in uspeli v tem prispevku prikazati.