Franc Kuzmič

Enotnost prekmurske evangeličanske in katoliške duhovščine glede šolstva v Prekmurju

Kako enotni so si bili katoliški in evangeličanskih intelektualci, še posebno pa duhovniki glede šolstva takoj po prvi svetovni vojni, ko se je oblikovala nova država, kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Jugoslavija, bomo v tem prispevku poskušali prikazati vsaj okvirno.

Za kaj je pravzaprav šlo? Vlada je nameravala ukiniti katoliške in evangeličanske verske šole v Prekmurju, čemur pa so se tako katoličani kot evangeličani močno upirali.[1]

Ogrski šolski zakon XXXVIII iz leta 1868 je namreč dajal posameznim veroizpovedim pravico do svojih verskih šol.[2] Te šole so upravljali šolski odborI (imenovani stolci). To so bili predstavniki verske občine in tem odborom je vedno predsedoval duhovnik.

Že takoj po prvi svetovni vojni, ko še ni bila dokončno določena pripadnost Prekmurja nobeni državi, so prekmurski katoličani, v kolikor bi prišlo do avtonomije, zahtevali od bodoče Madžarske poleg zakonodaje in uprave avtonomijo tudi v šolstvu.

Ko je bilo Prekmurje priključeno k novo nastali državi, so iste zahteve vedno znova ponavljali. Prav tako so od nove države oziroma oblasti zahtevali ohranitev verouka v šolah in celovitost oziroma nedotaknjenost šolskega premoženja, kakor tudi samo tiste učitelje, ki ne širijo »brezverstva in nenravnosti«.

Katoliški in evangeličanski duhovniki so se zavzemali za ohranitev vpliva cerkve na šolo, to zahtevali tudi od jugoslovanskih oblasti preko raznih strank. Zahtevali so, da se uzakonijo obstoječe verske šole z vsemi pravicami, ki so jih imele. Celo so zahtevali, da naj odloke države šolske oblasti v verskih šolah potrdi škof, šele tedaj bodo ti veljavni tudi za verske šole.

Višjemu šolskemu svetu v Ljubljano so poslali leta 1920 iz Prekmurja vlogo, ki so jo podpisali vsi katoliški in evangeličanski duhovniki. V uvodu so poudarili:

»Prekmurje se je bridko varalo v svojem upanju na odrešenje. Prekmurci so upali, da so iz Slovenije po duhu in srcu bratje prišli k njim, kateri njihovih svetih čutenj ne bodo žalili. Zdaj pa morajo viditi, da so v Prekmurje prišli ljudje tujega duha in nečutljivega srca, zagriženi protivniki krščanstva: uradniki, odvetniki in posebno učitelji, kateri hočejo tukaj svoje novopoganske ideje pod prerazljivim izveškom naprednosti in kulture razširjevati. Prekmurci se tem hudobnim nameram kar najenergičneje protipostavljajo in zahtevajo za sebe pravico samoodločbe, po kateri oni sami hočejo odločati, kakšnim učiteljem bodo oni svoje otroke na vzgojo dali. Te svete pravice si ne dajo vzeti. In nikakor ne bodo trpeli takšnih učiteljev, kateri svoje svetovno naziranje iz brutalnega antikristjanskega »Učiteljskega Tovariša »zajimljejo«.[3]

Potem so podpisniki predlagali naj se takoj ustavi nadaljnja priselitev učiteljev onkraj Mure  prekmurskim šolam, naj dnevnice in vse izredne doklade, ki so jih deležni samo učitelji, ki so prišli v Prekmurje, dobijo vsi učitelji, brez razlike. Nadalje želijo, da se mesta učiteljev razpišejo že v juliju in da si šolski stolci sami svobodno izvolijo učitelje. Učni jezik na vseh šolah naj bo prekmurščina, medtem ko naj bo knjižna slovenščina kot poseben predmet. V ta namen je potrebno pripraviti v prekmurščini tudi učbenike.[4]

23. junija istega leta je bila seja šolskega sosveta, kjer je najprej župnik Jožef Sakovič prisotne seznanil s prej omenjeno vlogo. Spet so izrekli nezadovoljstvo nad Učiteljskim tovarišem in tudi zahtevali, da se mora vsa pošta glede šolstva pošiljati župnikom kot predsednikom šolskih stolcev.

Civilni komisar se je odzval in prosil imena tistih učiteljev, ki hujskajo proti veri.[5]

V septembru je bil v časopisu članek, kjer je pisec med drugim še starše opozoril: »Ne pozabite, da mati cerkev ostro prepove v takše šole pošilati deco, kje ne krščanska vzgoja decé i ostro zapove povanje i gordržanje samo krščanski šol… Ščete ka do vas deca i vnüki v grobi kunoli, ar ste zapravili njihov najdragši kinč, versko vzgojo v šoli.«[6]

Poslanec Jožef Klekl je 13. aprila 1921 poslal predsedniku deželne vlade resolucijo, ki so jo sprejeli na shodih v treh krajih Prekmurja, v kateri najodločneje protestirajo proti sokolski vzgoji, zahtevajo versko naravnano vzgojo otrok in zavračajo odpravo verskih šol.

Ker je država vseeno počela stvari po svoje, so se župnije umaknile in niso več sodelovale, kar je povzročalo težave, tako gmotne kot vzdrževanje stavb.

Takšno stanje pa je prispevalo k vse večji nestrpnosti. Učitelje »prišleke« so duhovniki kot tudi domačini ignorirali.

V začetku leta 1924 je Jožef Klekl ponovno ostro zahteval ohranitev verskih šol v Prekmurju.

Novine so 6. januarja 1924 pozivale tako katoličane kot evangeličane, naj protestirajo, da bi šolska poslopja, njive, travniki, gozdovi in drugo premoženje prešlo v državno last, saj so to žulji vernikov. Pozivajo: »Držimo vküp, ne bojmo se nikoga! Zakona žaliti neščemo i ne bomo, a svoje pravice bomo branili do zadnje kaplje krvi. Roparje se bližajo, na branik vsi, katoličanci in evangeličanci!«

Tudi v razpravi o proračunu za leto 1924/25 je na seji narodne skupščine, ki je bila 12. marca 1924, poslanec SLS Geza Šiftar zahteval, da se zavaruje pravica verskih šol. Pri tem sta ga podprla tudi poslanca Vesenjak in Žebot.

Tudi na sestanku Prekmurskega seniorata, ki je bil 11. junija 1924 v Križevcih v Prekmurju, so zahtevali, da država vrne šolo, ki so jo leta 1923 odvzeli evangeličanski verski občini v Murski Soboti.

Vseeno pa je prišlo leta 1927 do uredbe, ki je stopila v veljavo 1. junija 1927, ko so s to uredbo prenehale veljati vse uredbe v dotedanjih zakonih, ki so nasprotovale njenim predpisom.[7] Tako so tudi v Prekmurju prenehali šolski stolci, toda samo formalno, kajti šole so bile podržavljene šele s šolskim zakonom leta 1929.

Ko pa je kljub temu do vsega tega naposled le prišlo, je bilo v Novinah izraženo obžalovanje, da je s tem spet izgubljena ena od temeljnih in neodtujljivih pravic staršev, »danih od samega Boga«, da odločajo pri vzgoji otrok v šoli. Sedaj naj poskrbijo, da bodo v šolskih odborih res razumni možje, ki bodo preprečili, kar se preprečiti da.[8]

[1] O tem sta pisala M. Kokolj in B. Horvat, Prekmursko šolstvo. Murska Sobota (Pomurska založba) 1977, str. 297-324.

[2] Več o tem zakonu glej v knjigi pod op. 1, str. 153-167.

[3] B. Horvat-M. Kokolj, n. d., str. 320.

[4] Prim. Novine (Črensovci) št. 32 (8. VIII. 1920), str. 2.

[5] Novine, št. 27 (4. VII.), str. 1.

[6] Novine, št. 39 (26. IX. 1920), str. 1.

[7] Fr. Fink, Zbirka važnejših novih naredb in odredb za ljudske in meščanske šole ter učiteljišča v Sloveniji, Ljubljana 1921-1931, zv. VII.,  str. 52-62.

[8] Novine, št. 23 (5. VI. 1927), str. 1-2.