Franc Kuzmič
Bokrači
IME
Volkarach (1355), Bolrah (1359), Balchrak, tudi Bukrach (1364), Wolcrach (1370), Bolcrath (1378), Balkrach (1393), Bokrach (1403), Bograch (1437), Bolkrach (1465), Balkrats (1482), Bokrásc (1914), Bokrači (1921 - ).
VAS
Bokrači so v glavnem razloženo naselje vzhodno od Vaneče in Doline na hrbtu slemena, ki se vzpenja nad pleistocensko teraso. Vas se deli v Spodnje Bókrače ali Spodnjo ves na jugu in v Zgornje Bókrače ali Zgornjo ves na severu. Danes spadajo v občino Puconci.
V Spodnjih Bokračih so domačije: Fartelovi, Mlinarovi, Vukónovi, Žagarovi. V Zgornjih Bokračih sta Talaberov Breg, Žgonjarov Breg.
Med obema deloma vasi so Dúge Gómile, a je zaselek Romov že v Dolini. Ob potoku so Malačičovi.
Vzpeti deli vaškega ozemlja so ilovnato-lapornati, ob potoku peščeni. Njive so na vzhodnih pobočjih. Glavni poljščini sta bili svojčas pšenica in koruza.
Travniki so deloma na zamočvirjenih tleh ob potoku. Kosijo še danes večinoma dvakrat, jeseni so pasli. Pod domačijami so bili sadovnjaki z jablanami, hruškami in slivami.
Vinogradi so na Vukaničovom, Žgonjarovom in Talaberovom Bregi, brajde s trto pa pri domačijah.
Mešani gozd Loščóne na Velikih Gomilah, kjer prevladuje bor, bukev in akacija, razmejuje Spodnje in Zgornje Bokrače.
Ukvarjali so se tudi z živinorejo.
Od divjadi je največ srnjadi in divjih prašičev.
Katoliško pokopališče je na Zavŕečnjeku, evangeličansko (282) pa v Spodnji vesi.
PREBIVALSTVO
1869 – 109
1880 – 100
1890 – 113
1900 – 165
1910 – 161
1921 – 164 (84 moških in 80 žensk)
1931 – 155
1948 – 143
1953 – 142
1961 – 128
1971 – 111
2002 –70
2017 - 59
VEROIZPOVED
Evangeličani spadajo k puconski cerkveni občini, ki je bila ustanovljena leta 1783. Duhovniki so bili:
Blaž Berke (1783-1788)
Mikloš Kuzma (1788-1790)
Adam Malčič (1790-1805)
Ferenc Xaver Berke (1805-1841)
Alekdanser Terplan (1838-1841, 1844-1858)
Rudolf Cipot (1858-1901)
Gyula Porkoláb (1901-1913)
Adam Luthar (1913-1971)
Evgen Balažic (1972-2014)
Katja Ajdnik (2014- )
Katoličani spadajo v župnijo sv. Benedikta v Kančevcih, ki se prvič omenja v listinah leta 1208. Tu naj bi bila prav tako srednjeveška benediktinska opatija. V času reformacije je bila cerkev v lasti evangeličanov.
Župniki vse do reformacije niso znani.
Mihael Rakicsany (1627)
Štefan Halek (1676- ?)
Štefan Sedonja ( ? – 1732)
….
Nikolay Barbely (1732-1741)
Ivan Požgaj (1741-1759)
Po statističnem popisu januarja 1921 je bilo v vasi 60 katoličanov in 104 evangeličanov.
GASILSTVO
Pobudo za ustanovitev gasilskega društva je dal Janez Ambruš. Pri tem sta mu pomagala Karel Fartelj in Janez Rituper. Ustanovi zbor je bil 13. januarja 1926 v vaški gostilni. Udeležilo se ga je 22 članov, ki so se že prej zapisali in nato podpisali še pristopno izjavo. Ustanovni občni zbor je vodil Janez Ambruš, ki je med drugim prebral Pravila gasilskega društva. Prisotni so pravila sprejeli in bili vključeni v martjansko gasilno župo.
Načelnik in poveljnik je postal Karel Fartelj, podpoveljnik Štefan Žganjar, tajnik Koloman Fartelj, blagajnik Janez Ambruš, četovodja Janez Rituper, četar Ivan Talaber, členar Ivan Fartelj, nadzornik oprave Karel Vukan in trobentač Lajoš Kuronja.
Društvo je imelo ob ustanovitvi dvokolesno ročno brizgalno znamke Walser zmogljivosti 150 l/min., 45 m tlačnih cevi in štiri sesalne cevi. Oprema je bila v slabem stanju, saj je do tedanji odbor premalo skrbel zanjo. V letu ustanovitve so gasili kar pet požarov.
Po novem zakonu ZOGKJ se je društvo preimenovalo v četo. Ker je bila ukinjena martjanska župa, se je četa priključila soboški gasilski župi in preko nje postala članica Gasilske zajednice dravske banovine. Desetletnico so praznovali 14. junija 1936. Leta 1940 se je moralo oblikovati vojno gasilstvo. Med vojno je bila četa reorganizirana in podrejena puconskemu notarju Antalu Öllösu, ki je nadziral in oblikoval njeno delo. Med okupacijo je četo vodil Karel Fartelj, vendar zaradi vojne in vojnih razmer kakšnega napredka ni moglo biti.
Po vojni je vodenje čete po nalogu krajevnega narodnega odbora prevzel Štefan Žganjar in leta 1946 je bil občni zbor s 16 člani. Na tem zboru so izvolili naslednje vodstvo: predsednik Karel Fartelj, poveljnik Štefan Žganjar, podpoveljnik Geza Fartelj, tajnik Koloman Fartelj, blagajnik Štefan Vukan, orodjar Ivan Vukan. Po izidu nove zakonodaje ZPGD so leta 1948 registrirali kot društvo. Društvo se je leta 1950 priključilo sebeborskemu društvu in v njegovem okviru delovalo kot Gasilska enota Bokrači do leta 1952, ko je prišlo do razdružitve in od takrat deluje društvo samostojno.
Leta 1949 je imelo društvo žensko desetino, leta 1967 tudi pionirsko enoto, ki je bila na tekmovanjih zelo uspešna.
Leta 1965 so nabavili novo motorno brizgalno Savica (zmogljivosti 300 l/min.). Leta 1978 so dobili novo motorno brizgalno Ziegler (800 l/min.), leta 1980 rabljeno gasilsko vozilo, leta 1986 orodno vozilo TAM 80 T3F.
Prapor so razvili leta 1981. Obnovili so tudi gasilski dom in ga slovesno odprli leta 1986.
KMETIJSTVO IN VINOGRADNIŠTVO
Vinogradništvo je nudilo Goričkemu najvažnejši dohodek. Toda vinogradnike je težila visoka gornina, ki so jo morali namesto desetine dajati zemljiški gospodi.
Zanimivo je še, da je imela zemljiška gospoda iz Železne županije svoje vinograde na Goričkem in ne doma.
Najboljše vino je bilo tako imenovano »totsko« vino. Precej časa je bilo celo na prvem mestu. Pridelovali so ga iz sort: stari mozel (šipon), modriak, svetlo gosto in rano grozdje.
Iz leta 1856-1864 so prvi katastrski podatki za Prekmurje. V Bokračih je bilo 4 – 5 % vinogradov, na sosednjem Kukeču 3 – 4 %.
V Bokračih so bili vinogradi v preteklost najlepši okrog gomil in tu je bilo tudi najboljše vino.
Vinogradi so omenjeni na prisojnem, predvsem južnih in jugovzhodnih, redkeje tudi na zahodnih in vzhodnih pobočjih.
Leta 1856 so bile mnoge jase še zasajene z vinsko trto, tudi v Bokračih. Toda po letu 1856 so vinogradi skoraj popolnoma propadli.
Leta 1856 je imel J. Dietrichstein od Grada 14,90 ha vinogradov na petnajstih parcelah, med njimi tudi v Bokračih. Prav tako A. Szapary iz Murske Sobote in S. Bathyanyi iz Čakovca.
Ko je gornina od vinogradov prenehala, je bilo zaznati rahel napredek.
Toda po ustnem izročilu se je v obdobju 1875-1880 pojavila peronospora, nato še filoksera. Največji val je bil leta 1909, ko so dejansko že vsi vinogradi propadli.
Potem so se sčasoma pojavile hibridne sorte: otela, delavire, izabela, elvira, vse več ali manj na brajdah okrog domačij.
Šmarnica se je pojavila v začetku 20. stoletja. Bila je cenena in nezahtevna, zato je začela vse bolj osvajati to področje.
Leta 1909 se je bilo v Bokračih ohranilo 3,3 % vinogradov, v sosednjem Kukeču 2,1 %.
OBRTNIKI
1909
Fartely Istvan – fotograf
Gergorič Jožef - lončar
Kropf Ferenc – krojač
1924
Ambrus Janez – parni strojar
Kovač Štefan – kovač in podkovač
1927
Kovač Štefan – podkovač
Ambruš Janez – parni strojar
1930
Ambruš Janez – lastnik mlatilnice
Kovač Štefan – kovač
V vasi deluje že vrsto let turistična kmetija Tremel.
ŠOLSTVO
Vaščani evangeličanske veroizpovedi so obiskovali osnovno šolo v času reformacije do leta 1732 v Kančevcih, nato pol stoletja ni bilo organiziranega pouka. Po tolerančnem patentu od leta 1783 pa so obiskovali šolo v Puconcih. Šola, ustanovljena 4. avgusta 1783, je bila po tolerančnem patentu prva v Prekmurju. Šest let je bil pouk po zasebnih hišah. Leta 1800 so postavili leseno poslopje z večjo učilnico in dvosobnim stanovanjem za učitelja. Leta 1860 so zgradili enonadstropno stavbo in od takrat je pouk potekal v dveh oddelkih. Leta 1869 je bilo v prvem oddelku 118 učencev, v drugem pa 90. V prvem so bili učenci, stari od 6 do 13 let, v drugem pa tisti, ki prej niso obiskovali šole. Pogosto je bilo na dan tudi pet pogrebov, nekateri v dve do tri ure hoda in še več in oba učitelja sta bila pri pogrebih, učenci pa prepuščeni sami sebi.
Katoličani so obiskovali pouk v 18. stoletju v Kančevcih. Prvi znani učitelj je bil Janoš Kodila, sicer brez strokovne izobrazbe, a je poučeval v letih 1828-1882. Še prej je verjetno poučeval v zasebni hiši v letih 1763-1804 duhovnik Mikloš Küzmič. Leta 1840 so zgradili leseno šolsko poslopje in ga leta 1865 prekrili z opeko. Novo stavbo so postavili leta 1908. Pouk je bil ukinjen leta 1970.