Zabavna dejstva, zabavne vsebine o petih muzejskih predmetih

Tema spletne akcije Naprej v preteklost v aprilskem tednu 2025 je bila zabava. Predstavljamo pet muzejskih predmetov, ki jih povezuje zabavna vsebina ali kako zabavno dejstvo.

Otroške hlače, prva polovica (?) 20. stoletja

Na prvi pogled gre za navadne dvodelne otroške hlače iz lanenega blaga, a če jih pogledamo malo bolj natančno, opazimo, da imajo zadaj narejen obšit razporek. Gre za t. im. 'srat' ali 'počene' hlače, ki nam danes, ko so naše higienske navade na visoki ravni, predstavljajo nenavadno in nekoliko zabavno dejstvo iz zgodovine oblačilne kulture. Razporek je bil seveda narejen z namenom poenostavitve opravljanja velike potrebe mlajših otrok. Otrok je enostavno počepnil in se pokakal. Ni si rabil slačiti hlač in je torej veliko potrebo opravil samostojno in mimogrede. Srat hlače so torej predmet, povezan z otroštvom v preteklosti in dogajalo se je, da so se v komunikaciji med ljudmi uporabljale kot prispodoba nedoraslosti in neizkušenosti. Podobno kot danes, ko uporabljamo prispodobo plenic, ko želimo izraziti večjo izkušenost in modrost v primerjavi z nekom mlajšim, so v preteklosti uporabljali prispodobo 'srat' hlač. Po spominu ene od pripovedovalk se je reklo tako: »Ka boš tij meni gujčo, ka si tij ešče noso srat lače, ge san te že bil.« (Kaj boš ti meni govoril, ker si ti še nosil srat hlače, jaz sem pa že bil.)                

Otroške 'srat' hlače, hrbtna stran. Foto: Tomislav Vrečič 

Doprsni portret grofa Morosinija 

Predstavljamo zanimivo in mestoma zabavno vsebino o tem, kako smo leta 1997 v hrambo muzeja pridobili kakovostno bronasto poprsje iz prve polovice 17. stoletja.

Zgodba se začne z Romom, ki je v Murski Soboti na kolesu prevažal kip. Mimo kolesarja se je z avtomobilom peljal takrat znani živinozdravnik. Nenavadna kolesarjeva prtljaga mu je vzbudila zanimanje, zato je ga je ustavil in vprašal, kaj namerava s tem kipom. Kolesar mu je odgovoril, da je namenjen 'na dinos', kjer ga bo dal v odkup. Ker je živinozdravnik ocenil, da ima predmet zgodovinsko vrednost, ga je odkupil od Roma, naložil v svojo katrco in odpeljal v Pokrajinski muzej Murska Sobota. Kustosom je dejal: »Pripeljal sem vam enega Valvasorja.« Kustosi so bili osupli nad predmetom, saj so takoj prepoznali, da gre za imenitno baročno plastiko, ki pa ni upodabljala Valvasorja. Sprva so menili, da gre za poveljnika Montecuccolija, a so nadaljnja raziskovanja pokazala, da bronasto poprsje izvira iz palače Morosini v Benetkah, kjer ga je leta 1894 na dražbi kupil murskosoboški grof Szapáry, upodobljen pa naj bi bil grof Morosini. Kip se je torej nahajal v murskosoboškem gradu, rezidenci grofov Szapáry, a se je leta 1930 zaradi prezadolženosti grofa Ladislava Szapáryja ponovno znašel na javni dražbi. Kupil ga je Jožef Benko, tovarnar in politik (župan, poslanec), a se je za predmetom vse do leta 1997 izgubila vsaka sled, dokler ga ni živinozdravnik slučajno zagledal na kolesu Roma. Tako se je predmet, ki je bil že na poti v predelavo, po srečnem naključju vrnil v svoj drugi dom, ki sicer ni več plemiška rezidenca, ampak muzej, kjer ga čuvamo za sedanje in prihodnje rodove.

Foto: Bine Kovačič 

Ladislav Kondor, karikatura Hitlerjeva pot v krematorij, Murska Sobota, 1945

Soboški karikaturist samouk Ladislav Kondor je kot svetovni popotnik prepotoval 36 držav po celem svetu in na svojih postojankah risal pretežno portretne karikature oz. smešne portrete. Nekaj risb pa na karikiran oz. šaljiv način prikazuje aktualno dogajanje, ki ga je umetnik tako želel komentirati. Oktobra leta 1945 je bila druga svetovna vojna končana, Adolf Hitler je bil mrtev, se je pa širila vest o grozodejstvih, ki so se vršila v številnih koncentracijskih taboriščih. Karikaturist se je upodobil skupaj s prekmurskim pisateljem in političnim aktivistom Miškom Kranjcem, oba portreta sta karikaturi. Mirno neseta prestrašenega slabiča v verigah, ki se s strahom ozira v Kondorjeve oči, proti krematoriju v ozadju risbe. Brčice, čez teme počesani lasje in uniforma s kljukastim križem razodevajo Hitlerja, ki mu je namenjena usoda milijonov pobitih v plinskih celicah in sežganih v pečeh krematorija. Miško Kranjec spredaj in Kondor zadaj, ki ima Hitlerja oprtanega okoli vratu, delujeta sproščena, kot da se zabavata, poudarjene so njune rdeče obarvane ustnice, kravati in robčka v žepu suknjiča. Ta barvni odtenek izpostavlja, da je socializem s komunizmom premagal črno tiranijo nacionalsocializma. Težko, travmatično in tragično temo je Kondor predstavil v podobi risbe, ki na prvi pogled vzbuja komiko, v podrobnostih pa izpričuje čutenje in razmislek številnih, ki so dočakali mir.

Foto: Tomislav Vrečič

Pivski vrč z žabo, konec osemdesetih, začetek devetdesetih let 20. stoletja 

Pivski vrč je delo lončarja Adolfa Hašaja (1941-1993) iz Kuzme. Ne gre za povsem navaden vrč, saj ima še en dodatek. V notranjosti ima vstavljeno keramično žabico, s čimer si je lončar na hudomušen način želel malo privoščiti pivce. Pivec je, nič hudega sluteč, pil pijačo, ko se je v njej kar naenkrat prikazala glava žabe. Zaenkrat še nismo naleteli na izpričane zgodbe o pitju iz teh vrčev z žabicami, zagotovo pa je uporaba tega vrča povzročila kakšno zabavno situacijo s smehom.

Foto: Tomislav Vrečič

Članek »Kopališče«, Kovran, 23. februar 1936

Objavljamo satirični članek »Kopališče« iz humorističnega časopisa Kovran. Časopis so pripravljali člani sokolskega jazz orkestra in izhajal je kot priloga tednika Murska krajina. Izšli sta le dve številki Kovrana, in sicer leta 1936 in 1937. Vsebina časopisa je namenjena zabavi bralcev, saj je humoristična in v njem si lahko preberemo marsikateri hudomušen zapis o lokalnem življenju iz tridesetih letih 20. stoletja. 

Eden takih je članek »Kopališče«, ki na zbadljiv način prikazuje takrat novo murskosoboško kopališče, pri čemer smeši tako lokalno oblast kot tudi lokalno prebivalstvo. Zgrajena sta bila dva bazena, en za odrasle, drug za otroke. Odprli so ju leta 1935 na območju Fazanarije, kjer sta v uporabi še danes (t. im. stari bazen in otroški bazen sta letos torej dopolnila 90 let). V članku se norčujejo iz razloga po potrebi nujne gradnje kopališča, nuja pa naj bi izhajala iz prevelikega potenja meščanov. Norčujejo se tudi iz prevelikih pričakovanj po donosih tistih Murskosobočanov, ki so vložili finančna sredstva v izgradnjo kopališča; ti naj bi bili enaki donosom Sueškega prekopa. Kot uporabniki kopališča so navedeni »gospodje in dame in fantje dekline«, torej višji sloj in mladina. Njihovo preživljanje prostega časa v kopališču je prav tako opisano na satiričen, zbadljiv način. V članku so navedeni še trije priimki: Mesarič, Faflik in Hartner. Štefan Mesarič je bil lokalno znani gradbeni mojster, Alojz Faflik je bil lastnik gostinskega lokala v Murski Soboti, Ferdinand Hartner pa je bil med leti 1933 in 1945 župan Murske Sobote. Za slednjega je ob članku tudi njegova podoba, pod njo pa še satirična vsebina o njegovih županskih ukrepih. Sodeč po njej je Murska Sobota dobila kopališče zato, ker njen župan ni prenašal potenja meščanov.

Pripravila: Mateja Huber