Ljudsko lončarstvo in cehi

 

Prostor 8 - Ljudsko lončarstvo in cehi (Nataša Konestabo)

< Nazaj na tloris

Virtualni sprehod po prostoru 8

Posamezne domače obrti so se uveljavile v tistih vaseh, kjer so bile za to naravne danosti; lončarstvo povsod tam, kjer je ilovnata in peščena zemlja siromašila pridelek poljščin. Povsod tam, kjer je domače agrarno gospodarstvo lahko povezalo produkcijo surovin z domačo obrtjo (to je v tem prostoru sodarstvo, čevljarstvo, usnjarstvo, krojaštvo, jermenarstvo, mlinarstvo in kolarstvo), se je obrt specializirala kot hišno izročilo v nekaterih izbranih družinah, zato so se rokodelci združevali v cehe.

Ustanavljanje cehov v Prekmurju ni bilo vezano na mestni prostor, temveč na sedeže pražupnij ali zemljiških gospostev. Pridobitev cehovskih privilegijev je zahtevala večletno zbiranje sredstev, ki je doseglo vrh v cehovski listini kot najpomembnejšem dokumentu osrednje oblasti. Umetnoobrtna blagajna nas preseneča s svojo presentljivo ornamentiko in specifičnim zaklepnim mehanizmom. Z razstavljeno cehovsko listino je Marija Terezija 19. aprila 1777 s svojim podpisom odobrila združitev rokodelcev beltinske župnije - kovačev, ključavničarjev, jermenarjev, kolarjev in mlinarjev v ceh. Imenitnost krojaškega cehovskega vrča je v tehniki fajanse, ki s sočno živobarvnostjo prispeva k baročnemu blišču in poustvarja obdobje, v katerem so cehi v Prekmurju doživljali največji razcvet.

Ljudsko lončarstvo je bilo dovzetno za številne vplive, ki so iz tehnološko razvitejših okolij prihajali na podeželje tudi z večstoletnim zamikom. Med sprejemljivejše so sodile tiste izboljšave, ki so zagotavljale večjo trpežnost in barvitost lomljivih loncev, kot so ju omogočali naravni prelivi. Večjo neprepustnost in trpežnost so dosegli s svinčevo glazuro, ki se je v podeželskem lončarstvu uveljavila v 18. stol., živobarvno učinkovitost preprostih geometričnih ornamentov pa z dodajanjem barvnih kovinskih oksidov. S kakovostnimi spremembami v bivalni kulturi, ki so zajele celotno naše podeželje in omogočile preselitev večine vsakodnevnih dejavnosti v kuhinjo, se je pojavila potreba po trpežnejšem emajliranem in plastičnem posodju. Prvotno uporabnost skled in püter je zamenjala njihova okrasna namembnost. Rekonstrukcija četrtine kopaste peči iz najstarejšega časa ohranja spomin na posebno obliko redukcijskega žganja, ki se je v naš čas ohranilo izključno v Prekmurju, in na izjemno delovno filozofijo stabilnosti. Črno žgano posodo, ki jo je odlikovala manjša prepustnost, so polagali v peč tako, da vročina ni porušila njene stabilnosti. Pred vremenskimi nevšečnostmi so peč zavarovali z uto ali jo pokrili s slamo, da so lahko žgali tudi v zimskem času.