Protestantizem v Radgoni in okolici

 

Protestantizem v Radgoni in okolici

Franc Kuzmič

 

PROTESTANTIZEM V RADGONI IN OKOLICI

 

Začetki protestantizma v Radgoni

Protestantizem se je v Radgoni pojavil zelo zgodaj, če upoštevamo poročila vizitatorjev leta 1528, ko poročajo o »Desellpristerju« Wolfgangu Kriechpergerju, ki je psoval cerkev in svetnike, saj je Kriechperger »pred cerkvijo pridigal, da cerkev ni nič, beseda Gospodova je več«. Poleg tega ni nosil spodobne obleke niti tonzure, celo več, z več kot dvajsetimi drugimi Radgončani je izvajal šegave procesije.[1]

 

Koliko je bil protestantizem razširjen že na Štajerskem, je bilo mogoče ugotoviti le z ogledom na terenu, in sicer s tako imenovanimi vizitacijami. Te so tudi nepogrešljiv vir za rekonstrukcijo podobe takratnih razmer in trendov. Leta 1528 je bila na Štajerskem opravljena prva vizitacija. Deželni knez in nadvojvoda Ferdinand sta se s salzburškim nadškofom in kardinalom Matejem Langom ter ljubljanskim škofom Krištofom Ravberjem, ki je bil obenem upravitelj sekovske škofije, dogovorila, da se bo odpravila v habsburške dedne dežele mešana državnocerkvena komisija, da ugotovi versko stanje med prebivalstvom.[2]

 

Komisija je tako leta 1528 ugotovila versko mlačnost tako pri mariborskih meščanih kot tudi na podeželju, saj se je podeželje medtem že oplajalo s protestantizmom  v mariborskem območju z gradom Betnava, iz Radgone in Petanjcev pa prostor ob Muri.

 

Leta 1541 je bil v Radgoni župnik, ki je izviral iz Württemberga in istega leta Radgona in Gradec kralju Ferdinandu sporočata, da odprto pristopata k Lutrovemu nauku.

 

Po letu 1555 je bila sicer luteranska veroizpoved priznana za enakopravno, vendar pa je veljalo načelo: Čigar zemlja, tega vera. Zato so o veri odločali deželni knezi, med njimi pa so bili tudi katoličani pod vladarjevim nadzorom. Tako so se dejansko začeli prvi poskusi rekatolizacije. Stanovi na Štajerskem so leta 1572 celo pridobili od nadvojvode Karla versko koncesijo, in sicer zaradi nevarnosti turških groženj in pomoč stanov je bila še kako potrebna. Vendar pa je z druge strani nadvojvoda poklical v deželo jezuite, ki so leta 1573 v Gradcu odprli kolegij, iz katerega je potem leta 1585 nastala univerza.

 

Z »Bruckovo pacifikacijo« so stanovi leta 1578 prejeli tudi zagotovilo svobode vesti za mesta in trge, za nadaljnji obstoj pridigarjev ter šol, a je nadvojvoda kmalu nato to tudi razveljavil.

 

Salzburški nadškof Janez Jakob Kuen-Belasi (1560-1586) je zaupal vizitacijo far, nad katerimi je imela patronat sekovska škofija, škofu Brennerju,[3]  medtem ko je nadškof Wolfgang Ditrik pl. Reitenau (1587-1612) imenoval Brennerja  za generalnega vikarja na celotnem ozemlju Štajerske, ki je bilo v pristojnosti salzburškega nadškofa.

 

Martinu Brennerju je že leta 1583 papeški nuncij v Salzburgu dodelil pravico, da ljudi z območja »Nemčije« odveže herezije. Ti so potem morali vpričo javnega notarja in škofa priseči, da več ne bodo privrženci »herezije« in je niti ne bodo podpirali. In še, Brenner je dobil od salzburškega nadškofa kot doktor teologije in svétnik salzburške nadškofije dovoljenje prebirati vse knjige, ki so bile kot prepovedane na seznamu na rimskem indeksu prepovedanih knjig.[4]

 

V smislu tridentinskega cerkvenega koncila, ki je bil v letih 1545 – 1563, je bil leta 1585 kot prvi reformni oziroma versko obnovitveni škof v Notranji Avstriji imenovan za sekovskega škofa Martin Brenner in z njim je prišlo do dokončne spremembe.[5] Za rekatolizacijo je imel ugodne pogoje, med katerimi naj omenimo oporo katoliško usmerjene politike nadvojvode Karla II., v Gradcu delujoče jezuite in od leta 1580 v tem štajerskem glavnem mestu še bivajočega papeškega nuncija. Škof je imel torej ob sebi močan politični in duhovni potencial.[6] Še isto leto je natančno preiskal Radgono, zaukazal ponovno uvedbo katoliškega bogoslužja in prepovedal v cerkvi luteranske knjige in speve, vendar meščani tega niso upoštevali.[7]

 

Komisija je pri prebivalcih Radgone in Slovenjega Gradca ugotovila, da se je pri njih nova vera že močno ukoreninila.[8]

 

Tudi nadaljnji poskusi zatrtja reformacije v Radgoni niso uspeli, niti ne leta 1588, niti ne čez deset let, leta 1598. Ko je bil izdan ukaz, da verniki lahko prejmejo zakramente samo od zakonitih katoliških duhovnikov in je bila kršitev pod kaznijo zoper življenje in telo, so radgonski protestanti zavrnili celo to. Tako so se leta 1588 in 1598 javno zaobljubili luteranski veroizpovedi.

 

Christoph Pöllinger, gradbenik in radgonski mestni svetnik, je poročal, da je potem, ko je bil prebral ukaz, »ugleden mestni svetnik pred celotno skupnostjo izjavil, da mestni svet kot celota, kot tudi ne vsak posamezni svetnik po svoji vesti ne more naložiti takšnega ukaza meščanom, predvsem zato, ker se je vsak sam zaobljubil določeni veri. Tako je, hvala bogu, mestni svet ostal pri svojem mnenju, mnenju augsburške veroizpovedi. Tako je celotna skupnost, ko je bila po registru poimensko poklicana, ostala trdna, tudi pri tistih, od katerih to ni bilo za pričakovati. Tudi popolnoma preprosti ljudje, romanskega in slovanskega rodu, so se priglasili, tako da se je moje srce v telesu razveselilo in sem si želel, da bi to slišali tudi ti, ki so sestavili ta ukaz.«[9]

 

Karl von Herberstorff, vnet privrženec protestantizma iz Radgone je bil 1582. na svojem travniku ob vasi – pomeni izven mesta in njegove sodne oblasti – postavil protestantsko cerkev in pozneje šolo, cerkovnikovo hišo ter pokopališče. Tu sta nato v naslednjem desetletju opravljala bogoslužje predikanta Ulrich Brezler in Georg Pichelmayr, ki sta morala 3. novembra 1598 v roku treh dni zapustiti mesto.

 

Nato je 11. februarja 1599 sledila za Radgono razglasitev reformacijskega reda, ki je obsegala 21 točk in nato še maja odredba, ki se je nanašala na evangeličanske učitelje in mestne pisarje, kakor tudi vpoklic 7 radgonskih meščanov v Gradec. Med drugim je bilo prepovedano »odpeljati se, jahati ali hoditi peš k predikantom sekte« v Halbenrain, Klöch ali na Madžarsko, sicer sledi  »v primeru prekršitve kaznovanje zoper telo in premoženje.«[10]

 

Tudi teh odredb niso spoštovali, zato se je 17. decembra 1599 odpravila iz Lipnice (Leibnitza) komisija, ki jo je vodil škof Brenner, kjer je bilo tudi 150 mušketirjev in 170 oboroženih škofovskih podložnikov. Spotoma so v Cmureku ustoličili nazaj katoliškega duhovnika, medtem ko je evangeličanski predikant Georg Fistulator pravočasno zbežal na Petanjce v Prekmurje, kjer sta že bila tudi oba radgonska predikanta in kamor so lahko tudi verniki iz Radgone nekaj časa prihajali na evangeličanska bogoslužja.

 

Komisija je še isti večer preko Apač vkorakala v Radgono, jo takoj zavzela ter prepovedala izhod. Čez dva dni, 19. decembra, je vkorakalo nadaljnjih 400 mož oborožene slavonske milice in vsi meščani so morali pred komisijo, škof pa jim je očital dvanajstletno nepokorščino in jih pozival nazaj h katoliški veri.[11]

 

Suspendirani so bili prav tako vsi mestni privilegiji in preneseni v Gornjo Radgono, kjer je bila tudi sodna oblast.

 

Meščani so morali v roku ene ure prinesti k mestni hiši vse knjige, ki jih je potem mestni katoliški župnik Matthias Sozius pregledal, katere med njimi so krivoverske, protestantske.

 

Odpustili so prav tako staro mestno upravo in pred deželnim knezom je bila zaprisežena nova katoliška uprava. Del komisije je potem odšel proti Klöchu in Halbenrainu, kjer so 31. decembra razstrelili cerkev, odvzeli vse knjige, vino in žito, knjige pa zažgali v Radgoni.[12]

 

Naslednji dan, to je 1. januarja 1600, naj bi v Radgoni uničili protestantsko cerkev, predikantovo in cerkovnikovo hišo, pokopališče, a je Karlu von Herberstorffu uspelo obvarovati cerkev in hišo v zameno za odstranitev stolpa in zvona, pridigarskega stola in cerkvenih stolov ter premestitev v cerkvi ležečega grofa prvega predikanta Hansa Gsellendiensta (1581-1591).

 

Pred mestno hišo so bile 4. januarja 1600 zažgane vse luteranske knjige, tudi iz okoliških občin. »Skoraj štiri ure trajajoč in pred škofovim domicilom prižgan takšen ogenj, da je segal čez človeka,« je bilo zapisano.[13] Prav tako je bila vrsta članov sveta in meščanov zaradi izgredov proti prejšnjim komisijam obsojena na denarno kazen med 20 in 4000 guldnov in ob belem dnevu izgnana iz mesta. Naslednji dan je komisija mesto zapustila, meščane pa še prej obvezala reformacijskega reda. Za varstvo je ostalo 150 strelcev, ki so jih marca zmanjšali na 90, stroške zanje pa je moralo pokrivati mesto do leta 1607.

 

Škof Brenner je 30. maja 1600 še enkrat prišel v Radgono in si zadevo ogledal.

 

Ker so v radgonski cerkvi še naprej opravljali protestantsko bogoslužje, je dal škof Brenner ob prihodu maja 1600 cerkev razstreliti. V takratnem poročilu Andreasa Sötzingerja je zapisano: »Mesto Radgona na Spodnjem Štajerskem se reformira. Porušili so radgonsko cerkev pri Herberstorffških poslopjih, kot tudi šolo, pridigarjevo in cerkovnikovo hišo skupaj s pokopališčem. Na Štajerskem z lastnim denarjem zgrajeno, je bilo s tolikšno silo razstreljeno, da je nešteto kamnov letelo do mesta Radgone in pod Murski most.«[14]

 

Škof je dal poklicati vse meščane pred komisijo. Vendar 73 oseb ni prišlo, ko pa so jih postavili pred dejstvo ali sprejeti katoliško vero ali se izseliti, so nekateri le prišli in izjavili, da se bodo v naslednjih dneh udeležili spovedi in obhajila, medtem ko naj bi se jih 40 vseeno odločilo izseliti. Verjetno so bili to tujci in tisti brez premoženja.[15]

 

Na »odpoved« protestantizmu sta pri ljudeh vplivali predvsem dve stvari. Ljudje so imeli po eni strani strah pred reformacijsko komisijo, po drugi pa je pripomogla še Brennerjeva pridiga, ki je trajala pogosto tudi štiri ure; v njej je dokazoval napačnost novega nauka in razlagal zakramente.

 

Zanimiva je ugotovitev, da nobenemu mestu na Štajerskem niso posvetili glede rekatolizacije toliko časa in truda kot Radgoni. Po vsej verjetnosti gre za zgled drugim mestom.

 

Prvi izgnanci so se verjetno odselili v Petanjce, kakor ugotavlja tudi H. Halbrainer.[16] Na Petanjcih sta bila oba radgonska predikanta, šolski sluga Michael Müller, župniki iz Klöcha, Halbenraina in Cmureka. Ti so se aktivno vključili v tamkajšnje občestvo. Cerkveni inšpektor Karl von Herberstorff je poročal: »Imam kar precej ljudi, ki prihajajo prav od daleč k pridigi in sprejetju prečastitega zakramenta.«[17] Cerkev v izgnanstvu se je obdržala vse do leta 1604, ko so se ukrepi poostrili in je tudi nastala negotovost kot obmejnega področja zaradi vojnih operacij.

 

 

Pregnani protestanti na Petanjcih

 

Nadvojvoda Ferdinand je 13. 9. 1598 ukazal, da morajo vsi pridigarji, vodstvo cerkve in šole v vseh deželnoknežjih mestih in trgih v štirinajstih dneh zapustiti svoja mesta in deželo.

 

Iz Gradca se jih je 28. septembra napotilo na Petanjce v Prekmurje 19 oseb, med njimi astronom Johann Kepler. Ob odhodu so prejeli četrtletno plačo in popotnico.[18]

 

Štajerski deželni stanovi so poslali iz Gradca 28. 9. 1598 Francu Batthyányju v Güsing prošnjo, da bi iz Gradca izgnanim cerkvenim in šolskim osebam dal nekaj časa zatočišče, v smislu krščanske ljubezni. S podobno prošnjo so se obrnili tudi na Radgono. K obema prošnjama so priložili še prepis nadvojvodovega dekreta. Izgnanci so se potem napotili v Varaždin, a so zaradi povodenj prišli le do Murske Sobote (2. 10. 1598). Potem je radgonski evangeličanski inšpektor Karl von Herberstorff pri lastniku petanjskega dvorca Tamásu Nádasdyju dosegel, da jih je sprejel v svoj dvorec na Petanjcih. O tem je 9. 10. 1598 poročal Adamu Gebelhofferju v Gradec. Tako je po seznamu prišlo na Petanjce 19 izgnancev, med njimi šest pridigarjev (eden od njih je bil kandidat) in 13 prosvetnikov (profesorjev, magistrov in učiteljev). Pozneje sta prišla še dva, in trije iz Judenburga. Na Petanjce sta potem prišla iz Radgone še dva pregnana pridigarja. Istočasno sta se tja umaknila pridigarja iz Klöcka in Halbenraina, eden iz Murecka. Ob rekatolizaciji Radgone se je tja decembra 1599 in v januarju 1600 napotilo še nekaj tamkajšnjih meščanov, med njimi učitelj in pridigarja iz Klöcka in Halbenraina. Na podlagi teh podatkov naj bi jih bilo tam vsega okrog 40.

 

Stanovanjska stiska pa je konec leta 1599 povzročila, da je Herberstorff zaprosil soboškega grofa Tomaža Széchyja, da bi sprejel nekaj pridigarjev, kar je ta obljubil, kakor so poročali deželni stanovi Karlu von Herberstorffu 7. decembra 1599. Konec istega leta so prosili tudi Magdaleno Poppel Lobkowitz v Neuhasu (Dobra), da bi sprejela najstarejšega graškega pridigarja Osiusa, ki se na Petanjcih ni počutil dobro in je decembra 1598 po smrti žene in enega otroka v Gradcu vzel k sebi ostale otroke.

 

Cesar Rudolf  II. je 17. maja 1600 Magdaleni Poppel v Dobri prepovedal sprejemati izgnance iz Radgone na svoja posestva v soseščini Štajerske, celo ukazal ji je, naj jih izžene.

 

Bivanje izgnancev na Petanjcih je bilo težavno, kar dokazujejo številne tožbe in odhodi. Živež in drva so jim morali voziti iz Radgone in celo iz Gradca, kajti nekaj sob za okrog 50 ljudi ni bilo prav primerno in prijetno, poleg tega po so živeli v stalni nevarnosti.[19]

 

Težke bivalne in gmotne razmere so izgnance na Petanjcih prisilile, da so začeli odhajati, in sicer nekje v maju. Pridigarja s Petanjec, Johann Walther in Johannes Goepner deželnim stanovom v Gradcu 31. januarja 1603 poročata, da sta pridiganje opustila, ker ni več ljudi. Nekaj časa sta živela v Murski Soboti, kjer sta govorila s pridigarjem Szalaszegijem, ki je bil pastor v Martjancih, leto prej pa sta živela tudi v Gornji Lendavi (pri Gradu na Goričkem).

 

Deželni stanovi so 3. februarja 1603 poslali iz Gradca Tomažu Széchyju, Adamu Eckhu in Poppelovi prošnjo, da bi pridigarja Waltherja in Goepnerja zavarovali pred Turki in Tatari, ki so pridrli do Murske Sobote in v okolici pustošili ter zažgali precej vasi.

 

O neznosnih razmerah, v katerih sta z Waltherjem živela, je poročal 17. in 18. februarja 1603 Johann Goepner deželnim stanovom. Zemljiški gospodje so mu namreč odtegnili svoje varstvo in pomoč. Tudi pri vaščanih so bili nezaželeni. Prosi za odpustnico, ker želi oditi v Plauen v Vogtlandu in zapustiti to strašno deželo. Deželni stanovi so jima le odgovorili 26. 2. 1603 in ju prosili, naj še nekaj časa potrpita.

 

Razmere se niso umirile, saj 2. 3. 1603 Johann Walther piše Karlu Herberstorffu o strašnih grozodejstvih valonskih vojakov in v zaščito prosi, naj posredujejo, da Kollonitsch kot poveljnik naredi red, kar so deželni stanovi 7. 3. 1603 tudi prosili Sigfgrida Kollonitscha, da s posebno stražo zavaruje oba predikanta na Petanjcih, kakor tudi okoliške vasi.

 

Vsem prebivalcem dežele (kmetom, meščanom, vitezom in plemičem) je bila 23. 6. 1603 poslana stroga prepoved obiskovati protestantska bogoslužja. Kršitev je bila kaznovana z globo 15 zlatih mark.

 

Cesar Rudolf II. je poslal iz Prage 8. 10. 1603 bratoma Tomažu in Ladislavu Nádasdyju pismo, v katerem jima je že pred tremi leti resno prepovedal sprejemati pregnane predikante od nadvojvode Ferdinanda iz Štajerske. Toda nista ubogala. Ti predikanti, kakor je izvedel od nadvojvode, celo zasramujejo katoliške duhovnike. Zdaj znova ukazuje, da preženeta s svoje posesti pridigarje.

 

Ker sta pridigarja Walther in Goepner želela iz Petanjec na varnejši kraj, so deželni stanovi 6. 3. 1604 zaprosili Franca Batthyányja, da bi ju sprejel v Schlädming, kar je že dovolil. Naročajo jima, naj odideta tja.

 

Tomaž Nádasdy je 21. 9. 1604 iz Köszega (Günsa) pisal evangeličanskim štajerskim stanovom, da misli odpotovati na Saksonsko, ker so mu uničili precej posestev.

 

Johann Goepner se je iz Schlainiga 5. 10. 1604 javil deželnim stanovom in sporočil, da z njegovim odhodom v domovino ni bilo nič. Želel je tudi vedeti, kakšen je bil izid zadnjih sestankov evangeličanskih plemičev. Ta sestanka sta bila namreč 31. avgusta in 15. septembra 1604.[20] Goepner upa, da bo ostal v štajerski deželni službi, a s svojim bivanjem v Schlainingu (Városszalónaku) ni zadovoljen. Tudi tam ljudje niso naklonjeni evangeličanski veri, bogoslužje je lahko opravil le enkrat, zato ga muči brezdelje. Podobno je poročal Johann Walther štajerskim deželnim stanovom iz Köszega 21. 2. 1606, saj govori o težkih razmerah, v katerih živi sam, kakor tudi njegov stanovski kolega Goepner in tudi sam prosi za odpustnico in poročilo.

 

Leta 1607 je Johann Goepner odšel iz Schlaininga v Vöslau.

 

Cesar Ferdinand II. je iz Prage 18. 1. 1628 palatinu Nikolaju Esterházyju pisal, da je obveščen, da so s posestev Széchyja in vdove pokojnega Franca Batthyánya prišli predikanti v njegova mesta na Štajerskem in Koroškem, posebno v Radgoni. Palatin naj zato vsem na Madžarskem sporoči, da bodo takšni predikanti kaznovani z ječo.

 

 

Nadaljevanje v Radgoni

 

 

Potem so preostali radgonski meščani, večinoma ženske, vendar le posamično, odhajali v Dobro, in to nekje vse do prve tretjine 17. stoletja.

 

Radgona je sicer navidezno postala katoliška, vendar so še nekaj let meščani ostali protestanti. Vseeno pa ni bilo mogoče organizirati bogoslužja, zato so odhajali k bogoslužjem v ogrske kraje, v Prekmurje na Petanjce ali v Dobro (Neuhaus). Da so se protestanti ohranili, gre zasluga plemičem, ki so bili v deželi vplivni. V Radgoni je bil Karl von Herberstorrf, Christoph von Radmannsdorf v Halbenrainu in Georg von Stubenberger v Cmureku. Še leta 1614 se omenja Cmurek v spomenicah vladi kot »krivoverski kraj«.

 

V sosednjem Halbenrainu je družina Radmannsdorf ostala protestantska in organizirala v gradu bogoslužja oz. shode, ki jih je opravljal vsako nedeljo pridigar-laik Veit Oberreiter. Sem so prihajali verniki iz Radgone in okolice, tudi kmetje. Katoliški župnik se je pritoževal, da je »omenjeni oskrbnik ne samo trmoglav luteran, ampak tudi zelo nevaren zapeljivec mnogih drugih krščanskih duš, ker trmasto in kljubovalno vztraja pri pridiganju in petju psalmov  na gradu Halbenrain, ne da bi upošteval njemu namenjeno opozorilo nameščeno na gradu, kamor prihaja ob nedeljah in praznikih veliko večje število kmetov kakor v tamkajšnjo farno cerkev, in po dvigu mostu posluša več kot dve uri trajajočo domnevno Gospodovo besedo iz ust tega krivega pridigarja.«[21]

 

Od 185 hišnih lastnikov v Halbenrainu naj bi bilo samo 24 katoliških.

 

Protestantizem se je ilegalno obdržal tudi v Cmureku, tako da je prišla v letih 1626 in 1628 do ponovnega delovanja verske reformacijske komisije in reformatorskega reda za Cmurek.

 

Plemstvu je do 1. avgusta 1628 sicer ostala svoboda vesti, medtem ko je meščani niso imeli. Kljub svobodni vesti je bila protestantska vera prepovedana, kakor tudi vzdrževanje predikanta. Toda to vse skupaj ni zaleglo. Tudi ta privilegij je bil torej odpravljen in protestanti so imeli izbiro: vrnitev v katolištvo ali izselitev. Od približno 800 oseb Notranje Avstrije se jih je 150 odločilo za izselitev. V deželi je sicer ostal tudi Wilhelm von Radmannsdorf, vendar ni prihajal h katoliškim obhajilom in spovedi.

 

 

 

Razmere po tolerančnem patentu

 

 

Cesar Jožef II. je leta 1781 izdal tolerančni patent, toda ta toleranca ni imela nič opraviti z enakopravnostjo. Protestanti so lahko imeli dušnega pastirja, če je bilo najmanj 500 oseb, ki so izpovedovale to vero. Molilnice prav tako niso smele imeti vhoda z ulične strani, niso smele imeti stolpa in tudi ne zvonov. Uradna opravila (krsti, poroke, pokopi) so morali biti še vedno vpisani v katoliške matične knjige.

 

V Prekmurju so po tolerančnem patentu zaživele prve tri evangeličanske cerkvene občine šele leta 1783, in sicer Puconci, Križevci ter Hodoš, ki so skrbele leta 1790 za okrog 12.000 protestantov. Puconska je imela veliko časa največji okoliš, osrednji predel Prekmurja. Po neusklajenih podatkih je ta cerkvena občina obsegala 58 naselij ali 1228 družin,[22] križevska je imela 25 naselij ali 738 družin in hodoška 9 vasi z 268 družinami.[23]

 

Sedanja radgonska evangeličanska cerkvena občina z okolico je po tolerančnem patentu pripadala k puconski evangeličanski cerkveni občini, zato so bile božje službe v Puconcih v treh jezikih (prekmurski, madžarski, nemški).[24]

 

Na svečanosti ob praznovanju 150-letnice ponovne oživitve puconske evangeličanske cerkvene občine, ki je bila 22. oktobra 1933 v Puconcih, je takratni radgonski evangeličanski duhovnik Heinrich Goschenhofer v govoru, ki ga je imel na podlagi Psalma 118,24, med ostalim povedal:

 

»V tem času (v 150 letih) se je od puconske matične cerkve osamosvojilo pet cerkva, med njimi tudi moja radkersburška cerkev. Uradno smo sicer pripadali Mariboru, toda v preteklem stoletju je bilo v Avstriji večkrat veliko pomanjkanje evangeličanskih duhovnikov, pa tudi v Mariboru je bilo veliko časa nezasedeno mesto duhovnika. Zato je tedaj puconski duhovnik evangeličane v Radkersburgu in okolici versko oskrboval, krstil naše otroke, poročal naše nove zakonce, našim umrlim izkazoval zadnje spoštovanje. Potemtakem je tudi Radkersburg  gotovo podružnična cerkev puconske in se danes veseli 150- letnemu jubileju te matične cerkve.«[25]

 

V Radgoni in okolici so bili v tem času številni nekatoličani. To so bili večinoma odsluženi vojaki in služinčad (hlapci in dekle) iz Prekmurja, saj so bili večinoma »vešči samo slovenskega jezika«. V letih 1759-1873 je več kot 60 evangeličanov prestopilo v katoliško vero.[26]

 

Leta 1848 so protestanti poskušali  od cesarja pridobiti celotno svobodo veroizpovedi in vesti, kakor tudi odpravo omejitev, ki jih je imel tolerančni patent. Leta 1849 je sicer prenehalo veljati nekaj omejitev in leta 1861 je bila dosežena enakopravnost vseh priznanih veroizpovedi.

 

V Mariboru je bila leta 1856 ustanovljena podružnična občina mesta Gradec in leta 1862 je Maribor postal samostojna cerkvena občina, ki je obsegala celotne okraje: Maribor, Ptuj, Ljutomer in Slovenj Gradec, delno Celje, Deutschlandsberg, Lipnica in Radgona. Do sredine sedemdesetih let je imel Maribor okoli 160 duš.[27] In vseeno je bila mariborska cerkvena občina med najmanjšimi v Avstriji.

 

Radgona zaživi po svoje po obdobju reformacije 16. junija 1876, ko so priredili v dvorani radgonske mestne hiše javno bogoslužje. To so ponovili prav tako leto pozneje. Z odhodom mariborskega duhovnika dr. Juliusa Kolatscheka leta 1877 v Šlezijo ga je zamenjal duhovnik Josef Klimanek, ki pa je bil bolan, zato ni mogel skrbeti za tako velik okoliš. Podobno tudi njegov naslednik Josef Goschenhofer, ki je prišel v Radgono leta 1885 in nato še 1897.[28]

 

Prestopi iz katoliške v evangeličansko veroizpoved so bili v tem času v Radgoni sicer redki, a so jih katoličani zaznamovali takole: »začasno zmeden«, »mračna osebnost«, »pomočnik pri protestantski družini«,  »mlačen kristjan, ki ni nikoli obiskal božje hiše«[29]

 

 

Oblikovanje cerkvene občine

 

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je nastalo gibanje, ki je bilo odločilno tudi za evangeličane v Radgoni. Gibanje »Los von Rom« (Proč od Rima)[30] je bilo politično-nacionalno in protikatoliško gibanje, in sicer zaradi prepričanja, da je nemštvo v monarhiji zapostavljeno in ogroženo. To gibanje je globoko seglo seveda tudi med evangeličane. Evangeličanska zveza, ustanovljena že leta 1857, je k pozivu »proč od Rima« pristavila še geslo »noter v evangelij«. In kot posledica tega je bil precejšen prestop vernikov. Število članov Maribora z Radgono je v desetletju (1898 – 1909) poraslo za štirikrat. Maribor je kot najmanjša protestantska občina v Avstriji v odstotkih zabeležil največ prestopov. Več je imel le Dunaj v absolutnih številkah.[31] Zato so v mariborski cerkveni občini ustanovili nove podružnice.

 

»Najprej so povsod tam, kjer je obstajalo zadostno število starih in novih protestantov za trajen obstoj skupnosti uvedli evangeličansko bogoslužje, verouk in pogosto tudi družinske večere. Kakor hitro je bilo mogoče in zaželeno, so bili ti kraji v smislu cerkvene ustanove določeni za pridigarske postaje in s tem podelili verskemu življenju prvo pravno osnovo. Občasna  preskrba takšnih krajev s strani matične skupnosti pa je bila povezana še zmeraj z marsikaterimi težavami in visokimi stroški, kar je bilo za nastajanje verskega življenja neugodno. Tako so 3 – 4 ali 5 prostorsko blizu ležeče kraje združili v en dušnopastirski okraj; za vsak tak okraj je bil imenovan en vikar, ki ni več živel v matičnem okraju, temveč se je naselil v za ta namen najbolj primerno pridigarsko postajo. V primeru nastanka novih pridigarskih postaj zaradi prostorsko preobsežnega vikariata, so le tega, kot prej v diaspori matičnega okraja, razdelili v nove, manjše vikariate.«[32]

 

V tem obdobju so zaradi povečanja članstva nastale nove podružnice, med njimi Radgona.[33]

 

Leta 1898 je radgonska pridigarska postaja obsegala tudi občini Cmurek in Lipnica, ki sta leta 1899 oz. 1901 postali pridigarski postaji. Lipnica je leta 1902 postala vikariat.

 

Priseljeni protestanti v Radgoni so se zavzeli za gradnjo evangeličanske cerkve in leta 1897 položili temeljni kamen. Ustanovili so prav tako »društvo evangeličanskih verskih somišljenikov A. B. in H. B. v Radgoni in okolici«[34]. Oblasti so ga odobrile šele ob tretjem poskusu 9. marca 1898. Glede namena društva je bila objavljena naslednja informacija:

 

»V nekoč popolnoma protestantski Radgoni (Štajerska), kjer je bivalo na stotine večinoma zelo revnih sovernikov, že stoletja ni bilo rednega evangeličanskega bogoslužja. Sedaj se je našlo skupaj veliko požrtvovalnih ljudi in ustanovilo Društvo evangeličanskih somišljenikov A. B. in H. B. v Radgoni, katerega namen je omogočiti evangeličansko bogoslužje, skrbeti za verouk in na lastne stroške priskrbeti revnim umrlim sovernikom cerkveni pogreb. Če bo le mogoče, naj bi se prihranila tudi sredstva za izgradnjo enostavne molilnice, kot tudi v pomoč revnim sovernikom iz stiske.«[35]

 

Radgonski protestanti so obenem zaprosili za ustanovitev pridigarske postaje. Aprila 1898 je tržaški seniorat, kamor je to področje pripadalo, oznanil, da je postala Radgona pridigarska postaja mariborske evangeličanske občine. Za vikarja je bil imenovan Rudolf Fischer, v upravnem odboru pa so bili  August Rother, Karl Knobbe in Friedrich Sasse.

 

Bogoslužje je bilo 30. 7. 1899 v Radgoni (Untergries), in sicer v bivši tovarni usnja Hubmann. Po skoraj 300 letih so vztrajni evangeličani dobili spet v bogoslužne namene svoj prostor (molilnico), ki je služila v bogoslužne namene evangeličanom iz Radgone in okolice vse do maja leta 1920. Potem so morali zaradi nove državne meje prostor izprazniti in nadalje imeli bogoslužja v drugem nadstropju bivše kasarne. To pa je bilo za stare ljudi in bolnike težavno.[36]

 

Leta 1914 so imeli za gradnjo nove cerkve fond v vrednosti 80.000 zlatih kron. Toda inflacija je to uničila. Potem je pomagalo Gustav Adolf društvo, kakor tudi prekmurski verniki, ki so zbrali skoraj 60.000 dinarjev, največ puconska evangeličanska cerkvena občina. Sledile so ji Murska Sobota, Bodonci, Gornji Slaveči, Gornji Petrovci, Dolnja Lendava in Apače.[37]

 

Število prestopov med gibanjem »proč od Rima« v Radgoni ni bilo tako številčno kot v Mariboru,[38] kajti v Radgoni so vsako leto zabeležili le štiri prestope.

 

Kot vikar je Rudolf Fischer 19. 11. 1899 prevzel službo duhovnika v Radgoni. Pristojen pa je bil še za ustanovitev pridigarske postaje v Lipnici in Cmureku. Toda leta 1901 je prišlo med njim in vodilnimi veljaki v skupnosti do sporov. Rezultat tega je bil njegov odhod v moravski Trebov. Razmere  so postale poslej dokaj slabe. Do leta 1906 so prihajali sem razni bližnji duhovniki vikarji. Bogoslužja so bila neredna in so močno okrnila versko življenje. Šele leta 1909, torej po desetih letih, je cerkvena občina nekje ponovno versko zaživela. Duhovnik Heinrich Goschenhofer je postal v mestu zelo ugledna osebnost. Molilnico jim je uspelo opremiti s stolpom in zvonom, a je bil prostor premajhen, kajti na bogoslužja so prihajali tudi ljudje iz Prekmurja, kakor so pohvalno poudarjali vizitacijski protokoli.

 

Po prvi svetovni vojni so navkljub meji ohranili stike s Prekmurjem, saj je čez 40 otrok iz Prekmurja prihajalo k verouku v Radgono.[39] Sem so prihajali prav tako k verouku iz Apaške doline in Gornje Radgone.

 

Nato je ministrstvo v Beogradu določilo, da se naj evangeličane iz Gornje Radgone in Apač sprejme v evangeličansko cerkveno občino v Mursko Soboto, a je prišlo na obeh straneh do nasprotovanja. Soboški duhovnik Štefan Kovač je menil, da ni v skladu z avtonomijo skupnosti, da bi vernike prepuščali proti njihovi volji, zato je zaprosil radgonskega duhovnika Goschenhoferja, da še naprej duhovno oskrbuje vernike v Apačah in Gornji Radgoni.[40]

 

Evangeličanski mesečnik Düševni list je pod naslovom Radosti glasi objavil, da so v nemški Radgoni 15. junija položili temeljni kamen. Pisec članka primerja ta dogodek kot vstajenje iz groba in omenja svetopisemsko vrstico: »Deklica ni umrla, ampak le spi.« To pa zato, ker so po več kot treh stoletjih v Radgoni spet zidali evangeličansko cerkev.

 

Med številnimi gosti sta bila iz Prekmurja na tej svečanosti senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Jožef Benko, prav tako pa »jáko velika vnožina« vernikov iz soboške, bodonske, gornje slavečke in puconske fare. Slovesnost je z molitvijo sklenil soboški duhovnik in senior Štefan Kovač.[41]

 

Poudariti velja, da so o dogodku v Radgoni poročali prekmurski evangeličanski mediji ves čas, o tem so se celo seznanjali na sejah seniorata.[42]

 

Naslednje leto,  ko je bila že svečana posvetitev, je L.(uthar) o tem obširno poročal v prispevku Poszvetsenye cérkvi v Radkersburgi. Med drugim je omenil, da je v Radgoni ponovno nastala samostojna »gmajna« oz. cerkvena občina leta 1898, do takrat pa so verniki glede pastorale pripadali k puconski fari.[43]

 

Večina vernikov zaradi množice udeležencev ni mogla biti v cerkvi, zato je bila tudi zunaj pridiga v nemščini, katero je imel graški duhovnik Vespermann. Tudi slovenska (prekmurska) pridiga naj bi bila zunaj, a so nemški nacionalisti (nemški hipernacionalisti) to onemogočili.[44]

 

Radgonski duhovnik se je s prižnice srčno zahvalil prekmurskim verebratom za veliko, zelo lepo pomoč, ki je bila v denarju, prevozih in delovni sili.

 

Tudi senior Kovač je imel na tej svečanosti pridigo v prekmurščini na podlagi Marka 15,38 in je med drugim dejal: »Sicer imamo žalostne jesenske dneve, vseeno pa čutimo, da živimo velikonočno vstajenje.«

 

Celo med skupnim kosilom so z več strani pohvalili prekmurske evangeličane za nesebično pomoč.[45] Pisec pa svoj prispevek zaključuje z besedami: »Kar smo pomagali mi našim verebratom, »dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.« (Gal 6,2.10)«.[46]

 

»Številni verebratje z obmejnih občin so nam pomagali z delom in svojimi brezplačnimi prevozi. Iz vsega srca, iz globine duše se zahvaljujemo našim verebratom in sestram v Prekmurju za tolikšno ljubezen in zvestobo. Gospod Bog naj blagoslovi te plemenite darovalce in dobrodelnike,« je zapisano med drugim v prispevku Nova cerkev v Radkersburgi v Evangeličanskem koledarju.[47]

 

V omenjenem koledarju so prav tako zapisali, da ima cerkev zgolj en zvon težek 870 kg, a »doni daleč naokrog v štajersko in jugoslovansko ozemlje: »Božja beseda ostane vekomaj!«

 

Ob 150-letnici puconske evangeličanske cerkvene občine, o čemer je že bilo prej rečeno, je radgonski evangeličanski duhovnik Heinrich Goschenhofer med drugim povedal: »Toda tudi s še drugega temelja ne smemo danes manjkati med temi pozdravljajočimi! Ko smo pred dvema letoma zidali našo cerkev, smo se obrnili k našim verebratom s prošnjo, da po njihovih cerkvah zberejo prispevke za gradnjo naše cerkve. Prošnja je bila z veliko srčnostjo uresničena. Preveč veliko darilo smo dobili od prekmurskih evangeličanov. Največje darilo pa smo takrat prejeli od vas, puconske evangeličanske cerkve.  Srce mi narekuje, da se vam s te stare časti vredne prižnice najiskreneje zahvalim za to veliko vsoto, ki so jo dragi evangeličani puconske fare prispevali za gradnjo nove cerkve. Dokler bo obstajala evangeličanska skupnost in cerkev v Radkersburgu, ne bomo nikoli pozabili tega, da ste nam bili prav vi v tako veliko pomoč!«[48]

 

 

 

 

[1] Anton Albrecher, Die Visitation und Inquisition von 1528 in der Steiermark. Graz 1981, str. 266.

[2] Jakob  Richter, Maribor v reformacijski dobi. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) XLV (1974), 89; K. Eder, Die Visitation und Inqusition von 1528 in der Steiermark. MIÖG LXIII (1955), str. 312-322.

[3] O življenju in delu škofa Martina Brennerja glej: L. Schuster, Fürstbischof Martin Brenner. Ein Charakterbild aus der steierischen Reformations-Geschichte. Graz-Leipzig 1898.

[4] Protokoli škofa Martina Brennerja 1585-1614 pod signaturo XIX-D-2= v škofijskem arhivu v Gradcu. Protokoli, 24-25.

[5] Prim. Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja (1585 do 1615) in Jakoba Eberleina (1615-1633) kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19. V: Acta ecclesiastica Sloveniae 5. Ljubljana 1983, str. 9-328.

[6] K. Amon, Die Bischöfe von Graz-Seckau 1218-1968. Graz-Wien-Köln 1969, str. 258-261; L. Schuster,

Fürstbischof Martin Brenner. Ein Charakterbild aus der steierischen Reformations-Geschichte. Graz-Leipzig 1898.

[7] Heimo Halbrainer, Po sledeh protestantizma, Judov, Romov in Slovencev v Radgoni in okolici. Graz 2003, str. 14.

[8] J. Richter, n. d., str. 90.

[9] Prim. Erich Winkelmann, Zur Geschichte des Luthertums im untersteierischen Mur- und Draugebiet. Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus im ehemaligen und neuen Österreich. 57. Jahrgang. Wien und Leipzig, 1936, str. 92. (Odslej navajam: JbGPÖ).

[10] Johann Loserth, Die Reformationsordnungen der Städte und Märkte Innerösterreichs aus den Jahren 1587-1628, v: Archiv für österreichischen Geschichte 96 (1907).

[11] H. Halbrainer, Po sledeh..., str. 17.

[12] »Verczaichnuss was die fürstl. Kriegsleüt für Flecken eingenommen, vnd Kirchen zerstört vnd Bücher verbrennt. 1599, Octob-1600, Febr«. Iz: Zur Geschichte der Gegenreforamtion in Steiermark. Actenstücke, betreffend die Durchführung der Gegenreforamtion, v: Steierische Geschichtsblätter 4 (1883), 58.

[13] Winkelmann, JbGPÖ 57 (1936), 92.

[14] Zur Geschichte der Gegenreformation in Steiermark, v: Steierische Geschichtsblätter 2 (1881), 105.

[15] Winkelmann, JbGPÖ 57 (1936), 97.

[16] H. Halbrainer, Po sledeh..., str. 20.

[17] Winkelmann, JbGPÖ 57 (1936), 106.

[18] Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637. Acta ecclesiastica Sloveniae 6. Ljubljana 1984, str. 161.

[19] Prim. Škafar, reg. 36, 32, 52, 95.

[20] Loserth 1907, str. 369, št. 1621 in str. 371, št. 1624.

[21] Winkelmann, JbGPÖ 58 (1937) 56.

[22] Po navedbah E. Balažica je pripadalo k puconski cerkvi 40 vasi s približno 5600 člani. (Prim. E. Balažic, Zgodovina puconske cerkvene občine. Puconci 2003, str. 16.

[23] F. Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev. Murska Sobota: Pomurska založba 1977, str. 60-61.

[24] Evgen Balažic, Zgodovina puconske cerkvene občine. Puconci 2003, str. 16

[25] Düševni list 11 (1933) 12, 126.

[26] Diözesanarchiv Graz (DAG), Pfarrakten Radkersburg, Verschiedenes: Religionsveränderungen 1761

[27] Kirchlicher Wegweiser der evangelischen Gemeinde Marburg in Österreich, Marburg 1874; Die evangelische Kirchengemeinde Marburg-Pettau in Steiermark. Jahresbericht über das Jahr 1874. Marburg 1875.

[28] Jahresberichte der evangelischen Kirchengemeinde Marburg-Pettau 1875-1908.

[29] DAG, Pfarrakten Radkersburg, Apostasien.

[30] Prim. Paul Bräunlich, Die Los vom Rom-Bewegung in Steiermark. München 1901 (=Berichte über den Fortgang der »Los von Rom-Bewegung« 7).

[31] Prim. H. Halbrainer, Po sledeh..., str. 26.

[32] Die bisherigen Erfolge der evangelischen Bewegung in Steiermark, v: Wartburg, August 1902, 165-167.

[33] V obdobju 1898-1907 so nastale še podružnice Lipnica, Radlje, Cmurek, Slovenska Bistrica, Šentilj.

[34] StLA Sth. 53-36161/1897.

[35] Christlicher Alpen-Bote, aprila 1898, 75.

[36] Evangeličanski kalendari 1932, str. 87.

[37] Evangeličanski kalendari 1932, str. 87.

[38] Januarja 1904 je postal v Mariboru duhovnik Ludwig Mahnert, ki je bil med glavnimi propagandisti gibanja »proč od Rima« in po dveh letih je ugotovil, da je med cerkvenim občestvom imel le 10 %  »starih vernikov«. Prim. Jahresbericht Marburg-Pettau über das Jahr 1905; Das erste Jahrzehnt der Los von Rom-Bewegung im evangelischen Pfarrsprengel Marburg a. d. Drau zugleich Jahresbericht über das Jahr 1908.

[39] H. Halbrainer, Po sledeh..., str. 36.

[40] Säemann, 3/1921.

[41] Düševni list 8 (1930) 7, 92-93.

[42] »V Radkersburgi je nova evang. cerkev posvetšena, liki trdi grad naše vere,« na sestanku 29. 6. 1930 v Murski Soboti. Prim. Düševni list 10 (1932) 8/9, str. 94.

[43] Düševni list 9 (1931) 11, 123.

[44] Düševni list 9 (1931) 11, 123.

[45] Prav tam, str. 124

[46] Prav tam, str. 125

[47] Evangeličanski kalendari 1932, str. 87

[48] Düševni list 11 (1933) 12, 126