Pomen sedmih knjig Mikloša Kuzmiča

 

Pomen sedmih knjig Mikloša Kuzmiča

Franc Kuzmič

Spomnimo se, da je izšla prva do sedaj znana prekmurska knjiga - prevod Lutrovega Malega katekizma - leta 1715. Njej je sledilo še šest knjig, vse izpod peresa agilnih protestantov. Gotovo pa je bil prevod Nouvoga zakona tisti, ki je dokončno spodbudil Mikloša Küzmiča, da se je še sam lotil priprave in izdaje knjig za katoličane Slovenske okrogline.

Čas in razmere niso bile ravno dobre, a je našel podporo v škofu v na novo ustanovljeni škofiji v Sombotelu. Škof Szily je razmere ob Muri poznal, zavedal se je nadalje potrebe po knjigi v ljudem razumljivem jeziku. Zavedal se je tudi, da je bilo potrebno utrditi dokaj razrahljano versko življenje v svoji škofiji, saj močno razprostranjena györska škofija temu prej ni bila kos.

Mikloš Küzmič je, kakor je sam pisal škofu, že leta 1778 imel pripravljen za natis katekizem. Verjetno je imel Küzmič v tem času v pripravi več del, saj so potem leta 1780 izšla kar tri njegova dela. V tako kratkem času tega gotovo ne bi mogel narediti, če pri tem pomislimo na ročno obdelavo besedil, prepisovanja, cenzorstvo, tisk, korekture, dolgotrajno pošto itd.

Prva knjiga so bili SVETI EVANGYELIOMI, izšli v Sopronu leta 1780. Küzmič je želel, da bi škof napisal v njih svojo spremno besedo kot popotnico. Škof je pristal, vendar so bili evangeliji natisnjeni prej, zato je bila spremna beseda priobčena v naslednji, drugi knjigi - Kratki šumi velikoga katekizmuša. Evangeliji so bili nadvse potrebni duhovnikom osebno, za potrebe bogoslužja, pa tudi kot šolska berila. Do leta 1920 je izšlo še 13 ponatisov. Ta podatek kaže pomen tega dela. Čeprav se delo ne more kosati po obsegu z Nouvim zakonom, izdanim devet let prej, pa je vseeno dragoceni biser. Küzmič je evangelije prevajal iz latinske predloge (Vulgate). Evangelije v prekmurščini so uporabljali dejansko več ali manj vse do konca druge svetovne vojne, kar potrjuje izdaja iz leta 1939 - Nedelni i svetešnji evangeliomi.

Naslednja knjiga je KRATKA ŠUMA VELIKOGA KATEKIZMUŠA, izšla prav tako v Sopronu leta 1780. Gre za prevod in priredbo katekizma v obliki vprašanj in odgovorov. Tu je tudi objavljena že omenjena uvodna oziroma spremna beseda škofa Szilyja. Tudi ta katekizem je doživel do leta 1906 enajst ponatisov in je bil v rabi vse do Sakovičevega (1907) in Baševega (1909) katekizma.

Istega leta, to je 1780, in prav tako v Sopronu, je izšla še tretja knjiga - SLOVENSKI SILABIKAR. Besedo silabikar je Küzmič uporabil kot tujko

(gr. syllabe = zlog; lat. syllabarium = začetnica, abecednik). Omenjeni abecednik je Küzmič prevedel in priredil iz madžarščine. Bil je nujno potreben, saj brez abecednika, iz katerega bi se naučili brati in pisati, ne bi mogli niti uporabljati ostalih knjig. Tega leta so izšla torej tri temeljna dela. Pri prekmurskih protestantih je prav tako najprej izšel prevod Lutrovega Malega katekizma (1715) in šele čez deset let abecednik. Küzmičev abecednik je bil tretji v vrsti abecednikov v prekmurščini. Slovenski silabikar je bil ponatisnjen še enajst krat.

Leta 1781 je izšla v Sopronu njegova četrta knjiga, in sicer prevod in priredba molitvenika POMOUČ BETEŽNIH I MIRAJOUČIH. Gre za molitvenik Istvana Tarnotzyja z naslovom Holtig valo baratsag (Dosmrtno prijateljstvo). To je bila edina Küzmičeva knjiga, ki ni bila več ponatisnjena.  Lahko pa sklepamo, da je glede na ponatise med ljudmi zaživel vsekakor molitvenik, čez dve leti izdana Kniga molitvena.

Molitvenik KNIGA MOLITVENA je izšla leta 1783 v Sopronu. Sestavil ga je Küzmič sam in je bil pol stoletja edini katoliški molitvenik v prekmurščini. V prvotni obliki je izšel do leta 1891 kar 18 krat, nato pa popravljen (J. Borovnjak in J. Sakovič) še 9 krat, skupaj 27 krat, kar je v Sloveniji rekord - to je namreč največkrat natisnjena knjiga v Sloveniji do sedaj. Pri tem velja opozoriti, da žal ni našla mesta v sedanji Enciklopediji Slovenije, kar sem že tudi javno očital.

Zanimiva je tudi vsebina, saj je priobčeni koledar z imeni svetnikov in prekmurskimi imeni mesecev. Poleg mašnih molitev so še druge molitve, litanije, prevodi premišljevanj o poslednjih rečeh (kot Pridavek I) in 3l cerkvenih pesmi (Pridavek II).

Leta 1790 je izšel v Büdini drugi katoliški abecednik za prekmurske katoličane, tedaj veljavni na Madžarskem po principu dvojezičnosti. Abecednik je napisal Miklos Revai, prevedel pa ga je M. Küzmič, in sicer tako, da je bilo slovensko besedilo na levi, madžarsko pa na desni strani. Dokaj drzna poteza za takratne razmere. Abecednik z naslovom ABC KNIŽICA NA NARODNI ŠOUL HASEK je bila nato še enkrat natisnjen.

Küzmič si je nadvse želel, da bi njegovi rojaki dobili celotno Novo zavezo v svojem jeziku, da bi pa še Staro zavezo, na to niti ni upal pomisliti. Vseeno pa ga je gnala ideja tako daleč, da seje odločil za nekakšno srednjo pot.  Prevedel je Janosa Molnarja delo Az o, es az uj testamentomi szent historianak summaja, delo, ki je bilo v šestih letih (1777-1783) šestkrat ponatisnjeno. Med drugim je gotovo tudi to bilo Küzmiču vodilo, da se je odločil in izdal to delo z naslovom STAROGA I NOUVOGA TEŠTAMENTOMA SVETE HIŠTORIE KRATKA ŠUMMA. Delo je izšlo leta 1796 in bilo natisnjeno v Sombotelu. Knjiga je doživela še 7 ponatisov.

Iz vsega povedanega je dovolj jasno, da je pomen Küzmičevega dela in njegovih sedmih knjig za Prekmurje nadvse pomemben.

Škof Janos Syily je kot cerkveni dostojanstvenik videl pomen Küzmičevih knjig, torej katoliških, v utrjevanju katolištva in da protestante vrne "v naročje rimske cerkve v še večjem številu, če bodo od nežne mladosti v znanju prav izobraženi in če bodo dobili oporo v knjigah v narodnem jeziku za raziskovanje resničnosti katoliške dogme." (ČZN 1975, 249).

Iz tega vidimo, da ta namen ni bil dosežen, ampak je to dejanje dobrodošlo pri utrjevanju narodne zavesti, da ob močnem nastopu madžarizacije in raznarodovalne politike konec prejšnjega stoletja Prekmurci tej niso podlegli.

Nadalje je pomen teh del v tem, da je bil dosežen enoten učni smoter in učno gradivo, saj je škof s tem želel onemogočiti uporabo "drugih samovoljnih prevodov". Iz tega sledi, da so si duhovniki in učitelji pri svojem delu pomagali s prevajanjem in prirejanjem raznih katekizmov in abecednikov, kar pa bi bilo hote ali nehote v takratnem času in razmerah privedlo do teoloških in ideoloških razhajanj, saj so bile na voljo tudi protestantske publikacije. Škof si je torej prizadeval za "duhovni blagor" in "večjo izobrazbo" tega ljudstva, seveda v prvi vrsti v verskem pogledu.

In če bi želeli sedaj skleniti in povedano povzeti, potem vidimo, da je pomen Küzmičevega dela in njegovih knjig nedvomno velik. Bil je prvi prekmurski katoliški pisec, nekateri ga imenujejo "prekmurski Slomšek", ki je v šestnajstih letih izdal sedem knjig, katerih sprejem in odzivnost sta bila nadvse velika . Tako se je utrjevala narodna zavest, ki je v obdobju preizkušnje prestala izpit. Ljudje so dobili solidno versko izobrazbo, bolj sistematično, v cerkvi, šoli in doma. In kot naslednji dejavnik je razvijanje pismenosti - opismenjevanje najširših množic. Pri tem ne smemo pozabiti, da je to že obdobje razsvetljenstva. Tako tudi Prekmurje v tem ne zaostaja za časom.

Küzmič je položil temelje, na katerih so potem gradili drugi katoliški pisci, kot Košič, Borovnjak, Ivanocy in drugi.