Pokončni rodoljub Ivan Jerič

 

Pokončni rodoljub Ivan Jerič

Franc Kuzmič

Ivan Jerič je bil rojen 4. 6. 1891 v Dokležovju. Bil je tretji po vrsti med devetimi otroki.  Sprva je pomagal doma pri delu na kmetiji, delal pa tudi pri gradnji železniške proge Sobota-Hodoš, v elektrarni v Lebringu v Avstriji in pri regulaciji Mure. Želel je postati vodni mojster. Znani zbiralec ljudskega blaga Štefan Kühar in prijatelj Štefan Poredoš iz vasi, sta ga nagovorila, da je nadaljeval s šolanjem. Šolal se je na meščanski šoli v Lendavi in se nato vpisal v gimnazijo. Leta 1913 je bil vpoklican v vojsko v Sarajevo in naslednje leto ga je doletela vojna. Bil komandir telegrafskega voda. Vmes v prostem času študiral in se pripravljal za izpite v gimnaziji. Za hrabrost v vojni je dobil tri odlikovanja.

Z vojne se je vrnil v novembru 1918 in v Beltincih pomagal, ker je imel izkušnje iz vojne, urejati roparske napade boljševiško usmerjenih vojakov, ki so se vrnili iz Rusije in domačinov v času revolucionarnega vrenja.

Gimnazijo je končal v Ljubljani leta 1920 in maturiral z odliko. Nato je v Mariboru vpisal študij bogoslovja in bil 29. junija 1924 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v Dokležovju 13. julija.

Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur so mu pomagale tudi mohorjeve knjige. Zato se je samoumevno pridružil prekmurski osvobodilni legiji, ki so jo na pobudo generala Maistra ustanovili leta 1919 v Ljutomeru. Jerič je bil med njenimi voditelji in prav tako v stiku z dr. Slavičem, ki je v Parizu zastopal naše narodne pravice.

Kot kaplan je služboval v Ljutomeru (1924-1926) in Soboti (1926-1929), kjer je bil tudi v letih 1926-1927 urednik prekmurskega tednika Novine. V njih je med drugim zastopal koristi naših ljudi.

Leta 1927 je postal na listi Slovenske ljudske stranke poslanec, se boril za popolno gimnazijo v Soboti, za ustanovitev okrožnega sodišča in za pravice sezonskih delavcev, ki jih je bilo med obema vojnama iz Prekmurja zelo veliko.

Leta 1929 je postal župnik, potem v Turnišču (1935-1953) in dekan lendavske dekanije.

Za zasluge v stari Jugoslaviji je dobil dve visoki državni priznanji (Red sv. Save IV. stopnje (1930) in Red jugoslovanske krone (1940)).

Zaradi svojega lepega nastopa in govorjenja je postal takrat najuglednejši duhovnik. Odločno se je postavil na narodov stran tudi ob zasedbi Madžarov leta 1941, tako pri posvetni kot cerkveni oblasti.

V začetku okupacije ga je mariborski škof imenoval za generalnega vikarja za Prekmurje in 1. junija istega leta sombotelski škof za apostolskega administratorja in potem še za generalnega vikarja (29. 4. 1945 – 20. 8. 1946).

Po vojni so ga nekateri poskušali odstraniti, a je bil po eni strani premočna osebnost, po drugi pa se je znal modro izogniti. Vseeno je moral preživeti štiri leta v zaporu (1946-1950). V Turnišču je ostal kot župnik vse do leta 1953, ko se je župniji odpovedal in se kot upokojenec preselil v Mursko Soboto in bil duhovni pomočnik in začasno župnik (1964-1965).

1. decembra 1953 je bil imenovan za častnega konzistorijalnega svetnika in 29. maja 1961 za častnega kanonika. Leta 1965 se je preselil v Bakovce in začel po svojih močeh delovati v tamkajšnji cerkvi. Proti koncu življenja mu je vse bolj pešal vid, dokler ni popolnoma oslepel. Umrl je v slovenjegraški bolnišnici 21. decembra 1975 in bil 23. decembra pokopan na pokopališču v rojstni vasi v Dokležovju.

Po njegovi smrti sta bili izdani dve njegovi knjigi, ki sta ostali v tipkopisu, in sicer Moji spomini (2000) in Zgodovina madžarizacije v Prekmurju (2001).

Mislim, da je upravičena ugotovitev dr. Jožefa Smeja, ko je zapisal: »Kulturniki in sploh zgodovinarji, če bodo hoteli pisati o Prekmurju, ne bodo mogli mimo Jeričevih spominov.«        

In kako je doživljal zaton življenja, prisluhnimo njegovim besedam v pismu, ki ga je naslovil:

Draga Danica!

 

… Pa ne zameri, da Ti na oboje komaj sedaj odgovarjam. Na desno oko sem že popolnoma slep, na levo pa že tudi zelo slabo vidim. Tudi z očalami že več nič ne vidim; čitam in pišem še samo s povečevalnim steklom. Tako pisanje pa je zelo težavno in zamudno. Svet tone pred menoj v temo. Hudo  mi je, ko sem pa tako rad gledal naše lepo Prekmurje, naša zelena polja. Sedaj Boga samo to prosim, če mi že vzame luč oči, naj mi ne vzame luč razuma in luč vere. Drugače pa sem vdan v voljo božjo, naj mi pošlje, kar hoče saj mi bo vse pomagalo k dobremu.    

Sedaj še s povečevalnim steklom mašujem. Berilo pri maši čitajo fantje, ostalo pa jaz opravljam. Večji del maše itak znam iz glave. Po ovem načinu maševanja to itak ni pretežki, ker celo mašo opravljamo v slovenskem jeziku. Pogrebov več ne morem opravljati. Sreča, da sem lani končali zidanje cerkve in 3. avg. dali po škofu blagosloviti. Bila je to zelo lepa slovesnost.

Radi angine pectoris se morem nikamor potovati. …

Lepo te pozdravlja Tvoj striček Ivan.

Za zaključek še dve pomembni izjavi dveh naših tako imenovanih prekmurskih patriarhov:

»Ostal nam je vzor resničnega in pokončnega rodoljuba ter ljudskega duhovnika.« (prof. dr. Vilko Novak).

»Ostal je trden na braniku slovenstva med vojno, po njej pa zagovornik pravic in svoboščin Cerkve tudi za ceno največjih žrtev.« (dr. Jožef Smej).

V zgodovino se bo zapisal kot vzor resničnega in pokončnega rodoljuba ter ljudskega duhovnika.