Formula Concordiae pri nas

 

Formula Concordiae pri nas

Franc Kuzmič

Na prvi pogled se zdi obravnavanje te teme dokaj nenavadno in daje vtis enostranskosti in kot da nima z ekumenizmom nič skupnega, vendar če vzamemo zadevo v zgodovinskem okviru in v kontekstu, dobimo prav obraten izid.

Nemški protestanti so že leta 1572 ugotavljali, da je v njihovih deželah glede pojmovanja vere precej neenotnosti in nejasnosti, celo neopredeljenosti. To je na Nemškem, posebno še na Saškem, slabilo lutrovsko gibanje oziroma cerkev. Zlasti Avgust, volilni knez saški, se je zelo zavzemal za nekaj enotnega, posebej, ker so bili med njegovimi vodilnimi državniki kalvinci. Leta 1576 je s soglasjem vplivnih protestantskih knezov sklical v Torgau sestanek z vidnimi teologi. Oblikovali so enoten obrazec (formulo), imenovano Torgauska knjiga. Po razpravah je bil nato leta 1577 ponovno v Bergenu pri Magdeburgu sestanek, in rezultat tega je bila Bergenska knjiga ali imenovana tudi Formula concordiae, ker je bilo besedilo objavljeno na koncu zbornika Concordia, ki je vseboval tri simbole, augsburško veroizpoved, apologijo augsburške veroizpovedi, šmalkaldske artikle in oba Lutrova katekizma.

Formula concordiae ima dva dela: Epitome in Solida declaratio. V Epitome je kratek protestantski nauk (o izvirnem grehu, o svobodni volji, o opravičenju ipd.) ter zavračanje nasprotnikov v 11 členih (v vsakem členu pove najprej sporno točko, nato nauk in nazadnje zavrnitev nasprotnega). Na koncu v kratkem v posebnem členu še obračuna s prekrščevalci, schwenkfeldci, arijci in antitrinitarci. V drugem delu (Solide declaratio) obširno razlaga in argumentira z navedki iz Svetega pisma in od drugod učenje, ki je v prvem delu že na kratko obdelano.

Volilni knez Avgust jo je slovensko razglasil v Dresdenu ob 50-letnici augsburške veroizpovedi dne 25. junija 1580. Spomenico je podpisalo 49 knezov in 35 mest. Nato je sledilo še 8000 podpisov predikantov in šolnikov.

Formula concordiae je tako pustila kodeks, ki je užival velik ugled vse do konca 17. stoletja, obenem pa je povzročila hude polemike. Številni duhovniki je niso hoteli podpisati z utemeljitvijo, da se s tem kratijo demokratične pravice in svoboščine in se kliče nazaj k dogmatski togosti in enotnosti. Danski kralj jo je celo prepovedal.

In kako so Formulo concordiae sprejeli na Slovenskem?

Še pred razglasitvijo Formule je bil oktobra 1579 v Tübingenu sestanek, ki ga je sklical württemberški vodilni teolog dr. Jakob Andreae, katerega se je udeležil tudi Primož Trubar, ki je razložil razmere v domovini, predvsem početje jezuitov in njihovih pristašev, ki so nadvojvodi Karlu obrekovali protestantske pridigarje in vernike. Tu so potem sklenili naj Trubar pošlje takoj deželam Kranjski, Štajerski in Koroški izvod Formule. Ti naj potem skličejo cerkvene in šolske delavce, naj preučijo in se prepričajo, da je to v soglasju z augsburško veroizpovedjo, nato podpišejo in vrnejo Trubarju, Trubar pa naprej Andreaeju.

Namen Formule je bil nasprotnikom dokazati, da so luterani enotni in njihova vera prava.

Vojvoda Ludvik je določil, da en izvod Formule v rokopisu pošlje Trubar osebno omenjenim trem slovenskim deželnim stanovom. Zakaj takšna poteza, je jasno, saj se nemški knezi niso hoteli vmešavati v zadeve avstrijskega nadvojvode.

Trubar sam nad Formulo concordiae verjetno ni bil pretirano navdušen, kajti ob poznavanju njegovega stališča lahko ugotovimo, da je kaj takega bilo v nasprotju z njegovim demokratičnim duhom, ali kot meni Jože Javoršek, "je bila kakor uzda, ki so jo nataknili na razbrzdano in hrzajoče svobodnjaštvo. Nikdar se ni hotel oklepati nikakršnih oblik abstraktnega ali stvarnega sveta, ki bi človeka kakorkoli zasužnjeval."[1]

In vseeno imamo na to vprašanje odgovor, saj je bil Trubar eden  glavnih glasnikov novega načina pojmovanja vere in čeprav vsebinsko ni morala te Formule, je vseeno hotel doseči skupno stališče vseh treh slovenskih pokrajin o nekem enotnem redu oziroma obvezi. Verjetno je v tem videl tudi utrjevanje slovenske skupnosti.

Trubar je Formulo concordiae prevedel in jo poslal v vse tri slovenske dežele, a je naletel na nepričakovano velike težave, kajti naslovljeni stanovi so bili užaljeni, ker se nemški knezi niso sami obrnili neposredno na njih in so tako mislili, da gre za Trubarjevo povsem zasebno pobudo.

Toda končno so štajerski deželni stanovi dokument le podpisali, medtem ko so se Kranjci upirali, še bolj nastrojeni zoper podpis pa so bili Korošci, razumljivo, saj so bili ti že pod zelo močnim vplivom flacianizma in niso bili več povsem prepričani, če gre res za pravoverno luteranstvo. Predstavniki kranjskih deželnih stanov so v Grazu nato našli še precej oblikovnih pomanjkljivosti, zaradi katerih dokumenta niso nikakor hoteli podpisati. Dvomili so tudi zaradi tega, ker je bil pisan na roko.

Trubar je nato poslal v akcijo svojega sina Felicijana kot nekakšnega ambasadorja in tudi oskrbel ter odposlal tiskane izvode Formule concordiae. Nadalje si je zamislil, da bi Formulo podpisovali le pridigarji in učitelji, oblasti pa bodo potem že itak pristale. Toda Korošci nazadnje vseeno niso hoteli tega podpisati, zato dokument ni mogel na Nemško.

Trubar tudi ni odnehal, v akcijo so bili vključeni vsi vplivni protestanti Spodnještajerske. S podpisom Formule bi protestanti vseh treh dežel dobili pomembno moralno in morda politično podporo nemških knezov zoper katoliško usmerjenega nadvojvode Karla in zoper rastočo protireformacijo. Toda Korošci se še vedno niso vdali.

Novembra 1582 je Trubar poslal pismo štajerskemu deželnemu oskrbniku in odbornikom, v katerih jih prosi, naj vplivajo na Korošce. Toda ti so se medtem že vdali in podpisali.

Tako je Formula concordiae imela 14 podpisov iz Štajerske, 30 iz Kranjske in 86 iz Koroške. Trubar sam se je podpisal v "tübinško superintendenco".[2]

Celotna zadeva je trajala kar od leta 1579 do 1582.

Ko so se leta 1595 prekdonavski protestanti razcepili v dve samostojni cerkveni občestvi, so morali evangeličanski duhovniki od leta 1596 dalje obvezno podpisovati Formulo concordiae. Vanjo so vpisali svoje ime in priimek ter običajno župnijo, v kateri so delovali. Med podpisniki Formule concordiae v letih 1596-1601 ni bilo nobenega pridigarja z ozemlja gračkega (gornjelendavskega) Tomaža Szechyja, lendavskega Krištofa Banfija[3] in medžimurskega Jurija Zrinskega[4]. Po mnenju Ivana Škafarja naj bi bili na tem ozemlju vsi duhovniki kalvinske veroizpovedi.[5]

Ali to dejstvo izpričuje, da so bili na ozemlju Prekmurja v tem času res le pripadniki kalvinske veroizpovedi? Zgodovinar Sandor Payr sicer brez argumentov v svoji zgodovini piše[6], da so bili v tem času v Prekmurju vseeno evangeličani in tudi kalvinci. Glede tega je prišlo tudi do polemike med Ivanom Škafarjem in Miroslavom Kokoljem.[7]

Nenazadnje pa se tudi pri tem poraja vprašanje, kaj če tudi pridigarji v tem času na tem področju niso hoteli podpisovati Formule? Morda niti ni bila takšna potreba kot drugod, saj tudi protireformacija ni bila v istem času kot na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Vprašanje je še, če je ta Formula sploh potovala po ozemlju že omenjenih zemljiških gospodov.

Sicer pa ta "zaprisega" ni bila nikjer sprejeta z navdušenjem, tudi pri tistih ne, ki so jo sicer "zaradi ljubega miru" morali podpisati. Dokaze za to lahko najdemo kaj hitro, kajti eno od načel protestantizma od samega začetka je bila demokratičnost.

Nedvomno pa je Formula concordiae v svojem času do neke mere bila potrebna in je tudi svoje poslanstvo opravičila, kajti potek dogodkov bi bil brez nje vsekakor drugačen.


[1] Prim. Jože Javoršek: Trubarjeva diplomacija, v: Primož Trubar. Ljubljana 1977, 180-184.

[2] Prim. Mirko Rupel: Primož Trubar in Formula Concoridiae, v: Drugi Trubarjev zbornik. Ljubljana 1952, 65-112.

[3] Prim. Az Egyesség Könyvének (Formula Concordiae) aláirt dunántuli evang. lelkészek névsora aláirásuknak teljes szövegével. (1596-1673, összesen 663 lelkész), v: Egyháztörténeti emlékek. I. Köt. Sopron 1910, 52-99.

[4] Med podpisniku Formule je bil edino Andrej Reöytöki, pastor v Murskem Središču, in sicer leta 1596, toda čez nekaj let je bil tudi on pristopil h kalvinizmu.

[5] Ivan Škafar: Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata, v: Acta ecclesiastica Sloveniae. Ljubljana 1981, 81-170.

[6] Prim. Sandor Payr: A Dunátuli evangélikus egyházkerület története. Köt. 1. Sopron 1924.

[7] Ivan Škafar: Evang. ali kalvinske šole v Prekmurju v letih 1595-1612? v: Zgodovinski časopis 36 (1982), 125-130; Miroslav Kokolj: Evang. ali kalvinske šole v Prekmurju v letih 1595-1612? v: Zgodovinski časopis 34 (1980), 461-466.