Zgodovinski pregled bančništva v Pomurju

 

Zgodovinski pregled bančništva v Pomurju

Franc Kuzmič

Pomurje se je dokaj zgodaj vključilo v bančništvo, saj nas niti ne preseneča, ker leži na zelo prometnem ozemlju, ki povezuje vzhod in zahod, sever in jug. Dokaj zgodaj so se izoblikovali tudi ostali pogoji, čeprav ne v takšni meri kot drugod, posebno v velikih trgovskih in industrijskih mestih[1]. Najbolje je, da si zgodovinski pregled ogledamo po posameznih obdobjih.

Obdobje avstroogrske monarhije

Od leta 1862 je delovala v Radgoni, sedanjem Radkersburgu, takrat še nerazdeljenem mestu, nemška hranilnica Sparkasse, saj je bila Radgona včasih pomembno obrtniško središče in tržišče na reki Muri[2]. V Ljutomeru je že leta 1872 nastala okrajna posojilnica in hranilnica - Založnica.[3] Sledila ji je občinska hranilnica (Sparkasse Luttenberg), ki je poslovala pretežno z vlogami občanov in občine in s krediti financirala gospodarske in družbene potrebe občine.[4]

Ljutomerska posojilnica je začela poslovati 15. septembra 1872 za celoten ljutomerski okraj. Ustanovil jo je Ivan Kukovec.[5] Najprej se je imenovala "Založnica".[6] Že ob koncu naslednjega leta, to je 31. 12. 1873, je imela 101.982 gl. 2 kr. prejemkov in 97.013 gl. 94 kr. izdatkov. Leta 1874 so pravila nekoliko spremenili in jo 27. oktobra 1874 registrirali kot zadrugo z nazivom Okrajna posojilnica v Ljutomeru.[7]

Istega leta je Ivan Kukovec v Slovenskem gospodarju poljubno razložil ustanavljanje posojilnic. Kukovec je načeloval posojilnici vse do leta 1908.[8]

Zgodovina bančništva v Murski Soboti je povezana z imenom advokata Geza Pinterja, ki je prišel v Mursko Soboto okrog leta 1870 in se priženil v družino posestnika Berkeja. Okrog sebe je zbral krog takratnih elitnih  ljudi, ki so bili sposobni in pripravljeni podpisati in kupiti 300 delnic po 100 forintov, skupaj torej 30.000 forintov.[9] Omenjena subskripcija delnic je bila namenjena le ozkemu krogu ljudi in osebnim koristim.

To so torej začetki soboške Muraszombati Takarékpénztár. Pravilna letnica njene ustanovitve je 1873.[10] Čeprav je bila to delniška družba, sprva ni imela oznake Rt,[11] nikakor pa ni bila ustanovljena leta 1874.[12]

Tudi v Lendavi, ki je postala leta 1867 okrajno središče, je bila leta 1873 ustanovljena banka[13] Alsó-Lendvai Takarékpénztár kot delniška družba in vpisana v seznam trgovskih firm.[14] Pobudnik za ustanovitev je bil odvetnik Mihály Hajós, veliko pa si je prizadeval tudi odvetnik dr. János Kovács. Začetni kapital naj bi znašal 40.000 forintov; za pridobitev tega zneska so dali v prodajo 400 delnic v vrednosti po 100 forintov[15].

Predsednik oz. ravnatelj murskosoboške Muraszombati Takarékpénztár in obenem pravni referent je postal Geza Pinter. Člani upravnega odbora so bili okrajni načelnik, predstavniki in poglavarji uglednih sodelujočih družin. Glavni knjigovodja je bil Josef Kleinrath, zet gostilničarja Mosta, lastnika takratne Krone.[16]

Ostali uslužbenci so bili prav tako člani iz družin ustanoviteljev. Delničar je bil tudi takratni soboški grof Geza Szápáry.

Zavod Muraszombati Takarékpénztár je zbiral hranilne vloge in dajal kratkoročna posojila v obliki meničnega eskonta. V glavnem je posojal proti zadolžnicam. Na vknjižbo na nepremičnine je bilo mogoče dobiti tudi srednja in dolgoročna posojila.

Po vsej verjetnosti so že rezerve krile finančno krizo leta 1892, valutno spremembo in 19 % devalvacijo državnih blagajniških zapisov.

Službo predsednika in ravnatelja hranilnice je po Pinterjevi nenadni smrti prevzel murskosoboški evangeličanski duhovnik Štefan Kovats,[17] pravni referent pa je začasno postal murskosoboški odvetnik dr. Janos Czifrak.[18]

Kot je razvidno iz dokumentacije, je hranilnica večkrat zvišala delniško glavnico, a priliv novega kapitala je bil neznaten. Po besedah F. Keršovana so za izdajo novih delnic "uporabili tekoče dobičke in rezerve. Zavod je izplačeval visoke dividende in tantieme, delnice so imele v redkem prometu visoko ceno."[19] Dvestokronska delnica je bila včasih prodana tudi za 1000 kron.

Sčasoma je za poslovne prostore kupila skromno staro pritlično hišo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila na tedanji glavni ulici zgrajena enonadstropna stavba z neorenesančnimi arhitekturnimi elementi.[20] Stavba stoji še danes.[21]

Med vodilnimi člani je kmalu nastalo trenje, ker nekateri niso prišli na svoj račun.[22]

Z ustanovitvijo A Délvasmegyei Takarékpénztár Rt[23] leta 1894 so krizo rešili. Predsednik je postal murskosoboški katoliški župnik Janoš Slepec.[24] Knjigovodja je bil Gyözö  Faschinger, blagajnik Ludvik Most, pravni referent pa Šandor Olajoš. Banka je životarila, nakar je nastopila kriza. Prizadete družine so primanjkljaj pokrile. Banka si je počasi opomogla, a jo je doletela nova katastrofa. V denarnem pismu je hotela poslati v Györ za pokritje reeskomptnega dolga 10.000 kron. Glavni funkcionar je z omenjeno vsoto pobegnil v Ameriko.

Banko na naposled prevzela Muraszombati Takarekpenztar. V tem času pa se je tudi v tej banki zapletlo s kadrovskimi težavami. Dr. Nikolaj Pinter, sin Geze Pinterja, je hotel prevzeti vlogo pravnega svetovalca, a se je na to mesto vsidral  advokat dr. Janos Czifrak. Ta je nerad to mesto odstopil, a je potem mobiliziral prijatelje in znance v Sombotelu, se povezal s Szombathely Takarékpénztár in končno dosegel, da so v Murski Soboti ustanovili še tretji denarni zavod - Muravidéki Takarékpénztár Rt.[25] Večino delnic je prevzela sombotelska hranilnica, s tem pa je prevzela nad njo tudi vodilno vlogo.

Kot konkurent se je pojavil tišinski grof in veleposestnik Zsigmond Batthyány, ki je bil že po naravi takšen, da je vedno iskal nove vire dohodkov. Med drugim je sklenil za svojo podjetnost ustanoviti banko. S pomočjo odvetnika dr. Vratariča je zbral v okraju ugledne premožneže in tako so leta 1899 ustanovili banko Muraszombati Mezögazdasági bank Rt.[26]

Banka je delovala kot hranilnica s komercialnim ciljem. V Murski Soboti je prva financirala in posredovala nakup in prodajo kmetijskega orodja in pridelkov.[27]

V Zalaegerszegu je grof Batthyány pod okriljem banke ustanovil še podjetje Magpergetö vállalat,[28] neke vrste semenarno. Banka je postala kmalu zelo ugledna.

Toliko denarnih zavodov je bilo za takratne razmere preveč, zato so bili nerentabilni. Bančnik F. Keršovan je to opisal z besedami: "Szombathely Takarékpénztár je postal nestrpen zaradi premajhne rentabilnosti novega soboškega zavoda. To je prisililo dr. Cifraka, da je iskal modus vivendi, ki naj bi upošteval tudi njegove lastne interese. Uspelo mu je sporazumeti se z Muraszombati Takarekpenztarom. Ta hranilnica je prevzela aktiva in pasiva Muravidéki Takarekpenztara, zvišala je delniško glavnico in zamenjala delnice tega zavoda za svoje. Tako je postala Muraszombati Takarekpenztar avtomatično afiliacija Szombathely Takarekpenztara. Osebna vprašanja so rešili tako, da je dobil dr. Cifrak 1/3 dohodkov iz pravnega poslovanja in stalno mesečno plačo kot drugi pravni referent; obenem je postal podpredsednik hranilnice.  Dr. Pinterju sta pripadli 2/3 dohodkov iz pravnih poslov in stalna mesečna plača."[29]

Szombathely Takarékpénztár je vplival na reorganizacijo administracije in uvedbo novih metod poslovanja. Delniška glavnica je znašala 2,000.000 K.

Po vseh transakcijah sta ostala končno v Murski Soboti le dva denarna zavoda, ki sta vse bolj uspevala in postajala močna.[30]

Po vzorcu sombotelske banke je tudi murskosoboška ustanovila pozneje svoje podružnične zavode v Križevcih na Goričkem in pri Gradu.

Soboški tednik Muraszombat és vidéke je pod naslovom "Nova stavba v Murski Soboti" priobčil, da "bodo 1907. leta začeli graditi  Délvasmegyei Takarekpenztar. Hiša bo stala ob glavni cesti med Bölcsevo in Slebitsevo hišo. Projektant je budimpeštanski arhitekt, po rodu domačin, Lászlo Takats, ki je že prej projektiral hišo dr. Ivana Vrataricsa."[31]

V Monoštru, torej Porabju, so bili leta 1898 trije denarni zavodi. Leta 1871 je bil ustanovljen Szent-gotthárdi takarékpénztár, leta 1882 Rába-lapincsvölgyi takarékpénztár in leta 1892 še A Szent-gotthárdi általános takarékpénztár.[32]

V Lendavi je bila leta 1898 ustanovljena še ena banka, in sicer Alsó-Lendva Vidéki Takarékpénztár Rt.[33] Ustanovitelji so bili obrtniki, trgovci, izobraženci, premožnejši občani (večinoma Židje). Za poslovanje so uporabljali le en prostor v zgradbi na glavni ulici. Zaradi majhnega obsega poslovanja sprva niso imeli niti redno zaposlenega uslužbenca, ampak so uradovali samo ob določenih dnevih po nekaj ur. Z leti je imela že dokaj dobre finančne uspehe in je tudi zaposlila redne uslužbence[34].

V sodni register je bila 29. 12. 1891 vpisana tudi Posojilnica v Gornji Radgoni kot zadruga z neomejeno zvezo, ki je začela poslovati leta 1892. Zapisano je še, da ima zadruga namen prejemati denar, hranilne vloge na obresti, si pridobivati denarna sredstva s svojo zadružnino, kreditom in dajati posojila. Načelstvo so sestavljali načelnik in šest članov, katere je izvolil občni zbor za eno leto.[35]

Posojilno društvo za občino Cven je bilo vpisano v sodni register 11. l2. 1902,[36] nakar se je 13. 3. 1903 preoblikovalo v Posojilna društva za občino Cven in Noršinci = Varschusskassen verein für die Gemeinde Cven und Urschendorf - reg. Genossenschaft mit beschränkter Haftung.[37]

Pri Svetem Juriju ob Ščavnici je bila 3. 12. 1906 vpisana v sodni register Hranilnica in posojilnica,[38] 13. 7. 1907 pa Hranilnica in posojilnica pri Mali Nedelji.[39]

Posojilnica v Križevcih pri Ljutomeru je bila ustanovljena leta 1899.[40] Njen namen je bil prejemati denar (hranilne vloge) na obresti, pridobivati denarna sredstva s svojim zadružnim kreditom in dajati posojila.[41] Bila je članica Gospodarske zveze za Kranjsko, od leta 1904 Zveze Reiffeisenovih hranilnic[42], nato Zadružne zveze.

V času sovjetske oblasti v Prekmurju je hranilnični knjigovodja Jozsef Ekker nastopal kot komisar denarnih zavodov. Že takoj na začetku je obema soboškima denarnima zavodoma poslal okrožnico, s katero je ukazal odstraniti iz ravnateljstva zavodov grofa Laszla Szápáryja st., grofa Zsigmunda Batthyányja ml., dr. Janosa Czifraka in Gezo Hartnerja, ker se niso mogli prilagoditi novemu redu.[43]

V Prekmurju so za Mursko Soboto in Lendavo dobili svojo hranilnico Beltinci. V Trgovskem registru je v zaznamku zapisano, da je bila družba ustanovljena na občnem zboru 15. 3. 1881[44] z nazivom Bellatinezvideki takarékpénztár, višina glavnice pa je bila v kronah 600.000.

Obdobje stare Jugoslavije

Med prvimi akcijami v novi nacionalni državi SHS je bila tudi ureditev denarnih zadev. Stari avstroogrski denar je ostal v veljavi še nekaj časa.

Vlada je najprej odredila pečatenje vseh bankovcev. Šele leta 1920 se je oblikovalo razmerje med krono in dinarjem v razmerju 4 : 1, a ni bilo uzakonjeno[45]. Zakonska določitev razmerja je bila izšla šele 31. 12. 1921.

Inflacija in politika obrestnih mer sta položaj slovenskega denarnega trga zelo zapletla. Vrednost dinarja je močno ovirala še nestalnost valutnih razmer[46]. Valutna politika se je spremenila šele leta 1928, ko je država dinar stabilizirala. To tudi pomeni, da se je zmanjšal obtok denarja, zato pa povečalo povpraševanje po gotovini in posojilih, kar ni bilo v prid hranilnicam, ampak bankam. Banke so zato zviševale obresti, kar so potem morale seveda tudi hranilnice[47].

Ker je bil denar po vojni razvrednoten, so veliki dolžniki to ugodnost izkoristili in svoje dolgove pridno odplačevali, niso pa zaradi inflacije vlagali denarja na knjižice.

Katastrofa za murskosoboško banko je bilo tudi 7 milijonov kron, ki jih je banka vložila med vojno v vojna posojila. Ker je bila pod nadzorom sombotelske banke, je verjetno pod prisilo dala posojilo zaradi visokega obrestovanja obveznic vojnega posojila. Če banka ne bi imela dveh nepremičnin (dve hiši, ki sta bili ovrednoteni v zlatih kronah) in tiskarne, bi gotovo prišla v konkurz. Sicer pa so našli v arhivu banke kompleten načrt za gradnjo hidroelektrarne na Muri, kar bi gotovo bila boljša naložba, a ni bila realizirana.

Murskosoboška poljedelska banka se ni mogla obdržati, zato jo je likvidirala podružnica Slavenske banke d. d., ki je imela svoj sedež v Zagrebu.

Prekmursko banko so dale nove jugoslovanske oblasti pod skrbstvo. Sekvestor je bil advokat dr. Černe. Banko so skušali oživiti s kupoprodajnimi transakcijami, a večjega uspeha ni bilo.

Nastopila je nova banka, podružnica mariborske eskomptne banke pod vodstvom Vinka Plaskana, ki je bila navezana na interese Samostojne demokratske stranke. Kmalu je spremenila ime in postala podružnica Jugoslovanske Union banke, ki je prešla z vsemi podružnicami v sestavo Slavenske banke d. d. Zagreb. Toda ta banka je prišla sčasoma v likvidacijo[48].

Leta 1924 je prevzel Muraszombati Takarékpénztár Ferid Keršovan[49], ki je reorganiziral delo, pripravil nova pravila in pod okriljem Jadransko-podunavske banke izpeljal sanacijo in nacionalizacijo hranilnice, ki je dobila tudi novo ime: Prekmurska banka d. d.,  prej Muraszombati Takarékpénztár.

Delniška glavnica je bila zvišana in 55 % delnic je bilo predanih Jadransko-podunavski banki kot patronažnemu zavodu. Po izpeljavi reorganizacije je dobila banka privilegij za trgovanje z valutami in ustanovila ekspozituro v Gornji Radgoni, ki je delovala do 31. 10. 1925, torej le šest mesecev.

Nato so se na vsem lepem pojavili funkcionarji Jadransko-podunavske banke iz Beograda in izjavili, da Prekmurska banka ne nudi dovolj jamstva za nacionalne interese države SHS. Tako je Jadransko-podunavska banka sklenila, da se popolnoma odmakne od Prekmurske banke. Tako je večino delnic dobil Geza Hartner[50] in prevzel banko, ki je postala "Hartnerjeva banka". Predsednik je postal Bela Berger[51], ravnatelj pa Josip Lipič.

V tem času je bila zelo velika inflacija, tako da so imeli dnevno obrestno mero.

Po prvi svetovni vojni je prenehala delovati v Murski Soboti tudi Délvasmegyei Takarékpénztár (Hranilnica Južne Železne županije). V to stavbo se je vselila občinska uprava in bila v njej vse do leta 1936. Novi lastnik je potem postal kavarnar Alojz Faflik, ki je stavbo znotraj preuredil, njene zunanjosti pa bistveno ni spremenil.[52]

Lendavska banka Alsó-Lendva Vidéki Takarékpénztár (Hranilnica in posojilnica za Lendavo in okolico) je bila leta 1920 postavljena pod državni nadzor. Leta 1930 je zašla v težave, uveden je bil likvidacijski postopek in leta 1938 je bila banka dokončno likvidirana[53].

Monopol Prekmurske banke je onemogočil Josip Benko, drugi močen industrialec v Murski Soboti, ki je leta 1926 ustanovil Kreditno zadrugo za trgovino in obrt[54]. Člani upravnega odbora so bili ugledni gospodarstveniki, administrativno vodstvo pa je prevzel Ferid Keršovan. Že s 1. januarjem 1931 se je zadruga spremenila v delniško banko z glavnico 1,500.000 din. Imenovala se je Kreditna banka d. d.[55], ali kar po domače "Benkova banka".[56] Svoje prostore je imela preko sodišča. Banka je dobila privilegij za trgovino z valutami in za izdajo izvoznih dovoljenj ali certifikatov. Tako je pričela intenzivno financirati izvoz pridelkov. Banka je poslovala zelo uspešno do okupacije, leta 1941, med okupacijo pa je morala postati članica Penzintézeti Központa.[57]

Po prvi svetovni vojni sta v Ljutomeru poslovali Obrtna banka, podružnica v Ljutomeru, in Slovenska banka iz Ljubljane, podružnica v Ljutomeru, ki pa sta že pred drugo svetovno vojno prenehali s poslovanjem. Slovenska banka je začela leta 1921 poslovati tudi v Lendavi, a je bila po sedmij letih leta 1927 ukinjena.

Jadransko podunavska banka s centralo v Beogradu je leta 1924 odprla v Gornji Radgoni svojo ekspozituro, a je že leta 1926 prenehala delovati.

Jugoslovanska Union banka (prej Mariborska eskomptna banka) je imela svojo podružnico tudi v Gornji Radgoni. S poslovanjem je začela leta 1919. Svoje prostore je imela na mejnem prehodu. Zaradi likvidnostnih težav je prenehala delovati 30. 6. 1922. Vse njene posle je prevzela Slavenska banka s sedežem v Zagrebu, ki je delovala do leta 1925, ko je zaradi preveč drznih borznih špekulacij, najemanja tujih kreditov in še česa, med prvimi svojimi podružnicami zaprla v Gornji Radgoni.

Leta 1924 je bila po sklepu trške občine Gornja Radgona ustanovljena Občinska hranilnica v Gornji Radgoni. Svoje prostore je imela v hiši notarja Požuna na Gornjem Grisu. Med osnovnimi nalogami je bilo zbiranje prihrankov po vloženih knjižicah in vlogah po tekočih računih, opravljanje vseh denarnih in kreditnih poslov. Hranilnica je dobila leta 1928 udobnejše prostore v novi občinski hiši.[58]

Občinski odbor v Murski Soboti je 1. februarja 1928 sklenil, da se ustanovi Občinska hranilnica. To je bil prvi denarni zavod v Prekmurju, organiziran po načelih regulativnih hranilnic. Josip Benko[59], soboški župan in industrialec, je bil njen prvi predsednik, vodilna uradnica pa je postala Emilija Keršovan, soproga F. Keršovana. Hranilnica je bila blagajna občine in je vseeno dobro poslovala do 31. decembra 1941, ko jo je okupator s pomočjo Muraszombati Takarékpénztár ukinil.

V Murski Soboti je bil po prvi svetovni vojni ustanovljen še Jugoslovanski kreditni zavod[60], katerega predsednik je bil advokat dr. Slavko Vesnik, direktor pa Josip Soukup. Zaradi nerealnega poslovanja je zabredel v težave, dokler ni bil likvidiran, zadnji predsednik Barbarič pa si je zaradi tega vzel celo življenje.

Po politični liniji sta bili v obliki zadrug ustanovljeni še dve posojilnici, in sicer Kmečka posojilnica in Prekmurska posojilnica.

Kmečka posojilnica, katere vodja je bil Ferdo Celec, se je dobro razvijala in preživela tudi okupacijo.

Prekmurska posojilnica, katere vodja je bil notar Anton Koder, je po nekaj letih delovanja prenehala. Govorilo se je, da je bil vzrok njenim težavam angažiranje pri gradnji takratnega sokolskega doma v Murski Soboti.

Prva hranilnica in posojilnica v pokrajini ob Muri v SHS je bila vpisana v sodni register 12. 5. 1920, in to Hranilnica in posojilnica v Radencih.[61] V tem času je bila v Prekmurju ustanovljena prva hranilnica v Črensovcih, in sicer 2. 2. 1920, ustanovil pa jo je duhovnik Jožef Klekl, v sodni register pa vpisana 17. 6. 1920.[62] Hranilnica in posojilnica v Črensovcih je bila registrirana kot zadruga z neomejeno zavezo. Zadruga je imela namen izboljšati gmotne razmere svojih članov, vzpodbujati varčnost in s svojim zadružnim kreditom poskrbeti članom potrebna delovna sredstva za gospodarjenje. Načelstvo je sestavljalo 7 zadružnikov[63]. Z dopolnilnim vpisom v register 25. 7. 1929 se je posojilni okoliš razširil na župnijo Štrigova in Sv. Martin na Muri.[64]

Kleklu je pri organizaciji hranilnice, ki je bila velikega pomena za tamkajšnje prebivalce, pomagal mariborski zadružni nadrevizor Pušenjak.

Hranilnica in posojilnica v Črensovcih je 22. 6. 1930 odprla lastno poslopje Naš dom.[65]

V času med obema svetovnima vojnama so se v Pomurju zelo razširile hralnilnice in posojilnice. Nekatere so delovale zelo uspešno, celo do konca vojne, medtem ko so druge kaj kmalu zamrle.

V Murski Soboti je bila leta 1921 ustanovljena Prekmurska posojilnica, v Apačah leta 1923 Hranilnica in posojilnica, čez dva meseca pa še Posojilnica in hranilnica za Apačko kotlino.[66]

Leta 1924 je bila registrirana Agrarna zajednica na Benici, občina Petišovci pri Lendavi, katere namen je bil med drugim dajati posojila v "koristne in produktivne svrhe in to ali v denarju ali..."[67]. Leta 1931 se je preimenovala v Agrarno zajednico na koloniji Benica pri Dolnji Lendavi.

Agrarna zajednica v Petišovcih (1924) je imela med drugim "izdajati članom posojila". V Veržeju je začela delovati leta 1924 Hranilnica in posojilnica, istega leta v Beltincih. Leta 1925 so bile ustanovljene: Agrarna zajednica v Gaberju, Zamostju, Čentibi in leta 1926 še v Lendavi. Leta 1926 so bile registrirane naslednje: Hranilnica in posojilnica Cven, Kmečka hranilnica in posojilnica v Lendavi, Hranilnica in posojilnica pri Gradu, ki se je leta 1929 preimenovala v Kmečko hranilnico in posojilnico, nato Hranilnica in posojilnica na Cankovi, Hranilnica in posojilnica v Turnišču, Hranilnica in posojilnica v Pečarovcih, Kmečka hranilnica in posojilnica v Predanovcih, Hranilnica in posojilnica pri Sv. Juriju v Prekmurju, Kmečka hranilnica in posojilnica v Križevcih v Prekmurju, Hranilnica in posojilnica Žepovci, Kmečka hranilnica in posojilnica v Fokovcih, Kmečka hranilnica in posojilnica v Kramarovcih.[68]

Leta 1926 je bila vpisana v register tudi Agrarna zadruga v Črensovcih,[69] ki se je leta 1929 preimenovala v Agrarno zadrugo za dravsko in savsko banovino, leta 1932 pa v Agrarno in gospodarsko podporno zadrugo za dravsko in savsko banovino.[70]

Leta 1926 je delovala že prej omenjena Kreditna zadruga za trgovino in obrt, katere ustanovitelj je bil industrialec Josip Benko.

Leta 1927 je bila registrirana Hranilnica in posojilnica v Stogovcih.

Več hranilnic in posojilnic je bilo registriranih leta 1928: Agrarna zajednica v koloniji Petišovci, Hranilnica in posojilnica v Puconcih, Agrarna zajednica v koloniji Pinica, občina Pinica, Hranilnica in posojilnica Gornji Lakoš, Kmečka hranilnica in posojilnica v Brezovcih, Kmetska hranilnica in posojilnica v Martjancih, Kmetska hranilnica in posojilnica v Beltincih, Hranilnica in posojilnica v Bogojini.

V letu 1929 so bile registrirane: Hranilnica in posojilnica v Markovcih, Hranilnica in posojilnica v Velikih Dolencih, Posojilno društvo v Apačah, Prekmurska gospodarska posojilnica v Dobrovniku, Hranilnica in posojilnica v Pertoči.

Naslednje leto (1930) so bile registrirane: Ljudska hranilnica in posojilnica v Dobrovniku, Viničarska kreditna zadruga v Slamnjaku pri Ljutomeru, Gornjelendavska posojilnica v G. Lendavi (pri Gradu), Agrarna zajednica v Melincih, Zadružna hranilnica in posojilnica v Lendavi.

Leta 1931 so bile registrirane: Kmečka hranilnica in posojilnica v Gederovcih, Hranilnica in posojilnica na Tišini, Kmetska hranilnica v Prosenjakovcih, Hranilnica in posojilnica v Kupšincih, Hranilnica in posojilnica v Dolnjih Slavečih.

Leta 1933 je bila v Murski Soboti ustanovljena Kreditna zadruga državnih uslužbencev.

V Mačkovcih je bila leta 1934 ustanovljena Kmetijsko gospodarska zadruga. Istega leta še Gospodarska zadruga Markovci in Gospodarska zadruga Ženavlje. Iz tega leta je tudi Agrarna zajednica kolonije Došanovec-Dolga vas, Gospodarska zadruga Otovci, Gospodarska zadruga Lucova.

Leta 1935 so bili registrirani: Kmetijsko društvo Dankovci, Gospodarska zadruga Gornji Petrovci, Gospodarska zadruga Negova, Kmetijska zadruga Ljutomer, Prekmurska gospodarska in podporna dijaška zadruga v Murski Soboti (dijakom so dajali brezobrestna posojila), Gospodarska zadruga Kovačevci, Kmečka zadruga Gornja Lendava (Grad), Gospodarska zadruga v Domanjševcih.

V letu 1936 so registrirani: Gospodarska zadruga Vidonci, Zadružna posojilnica za Prekmurje v Murski Soboti, Gospodarska zadruga Trdkova, Poljedelska zadruga v Mostju.

Naslednje leto (1937) so registirani: Agrarna zajednica kolonija Kamovci-Žitkovci, Gospodarska zadruga Hodoš, Gospodarska zadruga Satahovci pa že leta 1938.

Morda se zdi to zgolj golo naštevanje dolgočasno, nepomembno in nepotrebno, a temu vseeno ni tako. Že to nam dovolj zgovorno kaže gospodarsko stanje, razvoj, premike, strukturo pokrajine in področij.

Posebna odredba je izšla 2. 12. 1938, in sicer o občinskih hranilnicah, ki je veljala za vso državo in je temeljila na starem avstrijskem hranilničnem predpisu iz leta 1844 ter češkoslovaškem zakonu o hranilnicah iz leta 1920. Pri tej uredbi gre za novost le na področju organiziranosti hranilnice, plasiranju denarja in nadzora nad njihovim poslovanjem. Hranilnico še naprej vodi upravni odbor, ki ga sestavlja 1/3 članov občinskega sveta, 1/3 članov izvenobčinskega sveta, predvsem strokovnjaki in 1/3 članov iz vrst vlagateljev. Nadzor ima tričlanski nadzorni odbor (ne več ustanovitelj, občina), katerega pa sicer izbere ustanovitelj. Smoter poslovanja tudi poslej ni smel biti zaslužek. Čisti dohodek so morali najprej porabiti za izoblikovanje rezevnih skladov in pokrivanje morebitnih izgub, ko pa le-te dosežejo 10 % vseh vlog, so lahko le 20 % čistega dobička razdelili v občekoristne, socialne in kulturne namene. Poleg tega je uredba še določila, da hranilnice od letnega dobička ne plačujejo nobenih državnih ali samoupravnih davkov in ne doklad ter drugih javnih davščin.

Nadalje je bilo potrebno še obvezno članstvo v zvezi jugoslovanskih hranilnic.[71] Zveza jugoslovanskih hranilnic je ostala edina takšna ustanova v državi vse do leta 1933, ko se je zveza včlanila v Savez štedionica Kraljevine Jugoslavije s sedežem v Zagrebu.

Včasih so si morale hranilnice denar izposoditi. V ilustracijo primer, ko je sreski poglavar v Murski Soboti 24. 8. 1928 velikega župana mariborske oblasti v Mariboru prosil za Občinsko hranilnico v Murski Soboti posojilo pri poštni hranilnici. V začetku dopisa navaja, da je hranilnica začela poslovati 1. junija 1928 in je imela v prvem mesecu skoraj 150.000 din vlog, posojilo pa je izdajala le v manjši meri. Nato našteva člane upravnega odbora in njihovo premoženje (kot jamstvo). Prosi za posojilo v znesku 5,000.000 din in to utemeljuje: "Da pridejo večje vsote denarja v tukajšnji okraj in se daje ljudstvu na razpolago po čim enižji obrestni meri, je nujna potreba. Kmečko ljudstvo je zadnja leta precej obubožalo in je prisiljeno iskati posojila v denarnih zavodih. Leta 1925 je bila meseca novembra katastrofalna poplava, ki je povzročila težke milijone škode. Poplavi je leta 1926 sledila metuljavost goveje živine, ki je stalež živine hudo decimirala in mnogo posestnikov se je moralo zadolžiti, da si je nakupilo za obdelovanje zemlje potrebno živino. Leta 1927 je bila slaba letina in kmet je prišel težko do denarja. Dne 5. junija je naredila toča v 23 občinah škode 25,845.000 Din. Njej je sledila ponovna toča 23. julija in prizadela 20 občinam 1,390.000 Din škode, in končno je bil udarjen ta okraj že po vložitvi prošnje občinske posojilnice dne 5. avgusta t. l., ko je utrpelo 54 občin škodo v znesku 18,260.000 Din. Natančnejše naj se izvoli izvedeti iz priloženih pregledov škode in predpisov tozadevnih poročil. Iz vsega naj se izvoli sklepati, da je prošnja občinske hranilnice utemeljena, vsled česar predlagam in prosim, da se prošnji ugodi v polnem obsegu in posojilo vsaj v znesku 5,000.000 Din dovoli in to pod kar le mogoče ugodnimi pogoji, da bo posojilo res imelo značaj podpore. Dovoli pa naj se posojilo pod izrecnim pogojem, da se isto v celoti vporabi vsaj za dobo pet let le za poljedelce v po elementarnih nezgodah oškodovanih občinah in to potem uradno določeni najvišji dopustni obrestni meri, brez posebnih postranskih stroškov."[72]

Kraljevska banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je dne 3. 6. 1931 Hranilnici Dravske banovine v Mariboru sporočila, da namerava v Murski Soboti ustanoviti podružnico Hranilnice Dravske banovine Maribor. Sreski načelnik je odpisal: "Na Aleksandrovi cesti h. št. 22 bi bili takoj na razpolago prekrasni prostori za nameravano podružnico. Lokali so na najprometnejši ulici, v sredini mesta, po povsem sposobni za denarni zavod, imajo železna vrata in železne roloje. Elegantni in izvrstno vzdrževani lokali so bili svoječasno zgrajeni za denarni zavod Poljedelska banka (Mezögazdasági bank). Hiša je najlepša v Murski Soboti, dograjena je bila med svetovno vojno, lastnik je odvetnik dr. Šömen Lajoš."[73]

In še primer, kako je v tem času izgledalo poročilo banke za sreskega načelnika, katero je ta posredoval naprej kot "podatki za denarne zavode". Kr. banski upravi dravske banovine v Ljubljano. Omenjeno poročilo pa vsebuje obenem precej zanimivih podatkov in zrcali tudi takratne razmere.

"Na poziv z dne 27. I. 1939, VIII. št. 330/3 poročam:

1. Kreditna banka v Murski Soboti je delniška družba s sedežem v Murski Soboti. Poslovalnic odnosno podružnic izven sedeža nima. Ima 1,500.000.- din kapitala v 3000 imeninski delnicah po 500.- din. Seznam delničarjev je priložen. Zavod je aktiven. Od delničarjev je 46 oseb jugoslovanske narodnosti, 1 oseba druge slovanske narodnosti. V rokah Nemcev - naših državljanov so delnice le pri treh slučajih. Od Madžarov delničarjev je 8 oseb naših državljanov, 2 tuja državljana. Skupno je 10 delničarjev Madžarov. Židov naših državljanov je 12 delničarjev. Ostali tujerodci nimajo delnic te banke. Skupno je v lasti neslovanskih tujerodcev brez ozira na državljanstvo 558 delnic. Skupno je v lasti vseh ostalih (Jugoslovanov, ostalih Slovanov in drugih tujerodcev) 2442 delnic. Gospodarsko stanje je urejeno. Glavna smer poslovanja je denarno poslovanje, bančno poslovanje. Postranskih poslovanj ni. Kreditna banka ima hišo s tremi orali zemlje v Puconcih in malo gozdno parcelo v Serdici, občina Rogaševci. Posest  v Puconcih ima po knjigah vrednost 46.000.- din, faktično pa je vredna hiša 80.000.- din in zemlja 25.000.- din. Gozdna parcela v Serdici je vredna 1.500.- din.

2. Prekmurska banka v Murski Soboti je delniška družba s sedežem v Murski Soboti, ki nima drugih poslovalnic in ne podružnic. Kapital znaša 1,250.000.- din. Zavod je aktiven. V delnicah, ki se glasijo na donositelja, je naloženo  večji del premoženja. V rokah oseb jugoslovanske narodnosti 1142 po številu je skupno 12.159 delnic. Osebe drugih slovanskih narodnosti, kakor tudi Nemci, nimajo delnic te banke. Od Madžarov ima 9 oseb skupno 97 delnic. Od židov posedujejo tri osebe 244 delnic. Skupno je v lasti neslovanskih tujerodcev brez obzira na državljanstvo 341 delnic v rokah 12 oseb. V lasti vseh (Jugoslovanov, ostalih Slovanov in drugih tujerodcev) je 12.159 delnic v rokah 1142 oseb. Gospodarsko stanje je urejeno. Glavna smer poslovanja je denarna, postranskega poslovanja ni. Prekmurska banka ima tri orale 418 sežnjev stavbišča z 10 oralov polja, vrtov in vinogradov, 26 oralov travnikov in pašnikov, 10 oralov 1070 sežnjev gozda, skupno 113 oralov 1488 sežnjev zemljiške posesti. Vrednost hiš in zemljiške posesti znaša 1,500.000.- din.

3. Hranilnica v Križevcih je delniška družba s sedežem v Križevcih. Poslovalnic odnosno podružnic izven sedeža nima. Vsota deležev 10 ti(soč?) dinarjev. Hranilnica je aktivna. 790 delnic je v rokah 65 oseb jugoslovanske narodnosti. 10 delnic je v rokah židovske osebe. Gospodarsko stanje je urejeno, glavna smer poslovanja je denarno poslovanje, postranskega poslovanja ni, zemljiške posesti hranilnica v Križevcih nima." [74]

Obdobje stare Jugoslavije končajmo s pregledom vlog pri hranilnicah.[75]

Pregled vlog pri hranilnicah:

(Stanje vlog 1. avgusta 1939)

Mestna hranilnica Ljutomer

- na knjižice           3,727.837

- na tek. rač.             584.194

- skup.                   4,312.031

- štev. vlagateljev          1.601

Občinska hranilnica Murska Sobota

- na knjižice            3,394.571

- na tek. rač.           2,014.020

- skup.                    5,408.591

- štev. vlagateljev             679

Občinska hranilnica Gor. Radgona

- na knjižice              5,964.403

- na tek. rač.                278.127

- skup.                      6,242.530

- štev. vlagateljev               745

Obdobje v času druge svetovne vojne

Jugoslavija je bila 6. aprila 1941 napadena. Deželo ob Muri so si razdelili Nemci in Madžari.

Na slovenskem ozemlju so Nemci odprli podružnice bank. Glede dinarja so se odločili, da skupaj z boni državne kreditne blagajne sprva še ostane plačilno sredstvo. V obtoku je bil tudi nemški drobiž od enega pfeninga do 10 RM (Reichsmark). Razmerje je bilo 1 dinar za 5 Reichspfeningov. Nemci so konec maja 1941 objavili, da bodo denar zamenjali. Dinar je postal s 30. junijem tuja valuta in tako podvržen devizni zakonodaji Reicha.

Nemci so vse imetje radgonske hranilnice z arhivom in inventarjem  prenesli v avstrijsko Radgono in hranilnico združili s svojo Sparkasse der Stadt Radkersburg. Premeščena je bila tudi uslužbenka[76].

V Križevcih pri Ljutomeru je bila zadružna posojilnica ukinjena. Posojilnica v Veržeju (ustanovljena 1924) je bila z zadružno pogodbo registrirana leta 1942 kot rajfajznovka[77], poslovala pa je v Križevcih[78].

Madžari na zasedenem področju v Prekmurju bank niso zaprli, ampak so jih prisilili k vključevanju v Centralo madžarskih  denarnih zavodov. Prav tako so se odločili za zamenjavo denarja. Konec maja 1941 so določili za edino plačilno sredstvo pengö. Dinarje so menjavali po tečaju 10 din za 10 pengöjev.

Prekmurska banka d. d. je z okupacijo postala ponovno Muraszombati Takarékpénztár.[79] Kot priznanje so ji podarili ekspozituro Narodne banke v Sombotelu.

Občinsko hranilnico, ustanovljeno leta 1928, je okupator 31. decembra 1941 s pomočjo Muraszombati Takarékpénztár likvidiral.[80]

Kreditna banka, ustanovljena leta 1930, je bila v času okupacije preimenovana v Hitelbank, részvenytarsaság.[81] Postati je morala članica Pénzintézeti központa,[82] a jo  je okupator vseeno na vsakem koraku zapostavljal. Vojno je tudi preživela Kmetijska posojilnica.[83]

Hranilnica v Križevcih v Prekmurju se je v času okupacije preimenovala v Totkeresturi Takarékpénztár Részvénytarsaság felszamolal alatt.[84]

V času okupacije so delovale hranilnice še pri Gradu na Goričkem, Rogaševcih in Pertočih.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Januarja 1945 je bila ustanovljena vrhovna komisija za zamenjavo denarja. Izpeljati je bilo potrebno valutno reformo.

Lastniki so lahko takoj zamenjali denar do vrednosti 5000 din, nad to vsoto pa šele po 15. juniju 1945 v treh mesecih. Pri sredstvih nad 5000 din je bil pri menjavi obvezen davek, ki je bil progresiven od 5 - 70 %. V Sloveniji je bil denar zamenjan med 30. junijem in 9. julijem 1945. Tečaj ob menjavi je bil:

100 mark = 60 din,

100 pengöv = 100 din.

Prva leta po vojni je bilo tudi bančništvo centralizirano. Do leta 1946 so lahko še delovale različne zasebne, državne, lokalne in samoupravne banke. Zasebne so bile nato po letu 1946 ukinjene.

Denarni zavod Slovenije je bil leta 1946 združen z Narodno banko FLRJ, centralo za Slovenijo. V letih 1946-1948 so bila zvezna kreditna podjetja (Poštna hranilnica, Zadružna in kmetijska banka, Industrijska banka in Obrtna banka) skupaj z republiškimi kreditnimi pogoji združena z Narodno banko.

Tudi v Pomurju so bile takoj po vojni banke zaprte. Finančno službo je opravljal samo Denarni zavod Slovenije, podružnica Murska Sobota. Štefan Šiftar je opravil začetno organizacijo in pozneje postal pomočnik direktorja Narodne banke. Banka je prevzela poslovne prostore in opremo Prekmurske banke (Muraszombati Takarékpénztár) in opravila njeno likvidacijo. Vodstvo je prevzel Milan Šušteršič. Leta 1946 je postala podružnica Narodne banke.

Ferid Keršovan je dobil septembra 1945 ukaz ministra za finance, da likvidira Občinsko hranilnico v Murski Soboti, Kreditno banko in hranilnico v Križevcih, Pertoči, Rogašovcih in pri Gradu. Dokončno likvidacijo vseh teh zavodov je izvedla Narodna banka, podružnica v Murski Soboti.

Posojilnica v Križevcih pri Ljutomeru je bila 4. 9. 1947 uradno likvidirana[85] in 22. 6. 1955 izbrisana iz sodnega registra.[86]

Po letu 1949 se je bančni sistem razširil z bankami na lokalnem nivoju (komunalne banke in mestne hranilnice) in državnimi bankami za kreditiranje kmetijskih zadrug. Po dveh letih je sledila nova sprememba. V letih 1952-1954 so bile banke ponovno koncentrirane. Mestne hranilnice so se ohranile, komunalne banke so bile odpravljene, državna investicijska banka in banka za kreditiranje kmetijskih zadrug sta bili združeni z narodno banko. Z vso to reorganizacijo, oz. centralizacijo naj bi bila zagotovljena kontrola nad podjetji.

Ljudski odbor mestne občine Murska Sobota je aprila 1953 ustanovil Mestno hranilnico, ki je poslovala v zelo skrčenem obegu. Strokovno izvedbo so zaupali izkušenemu bančniku Feridu Keršovanu, ki je hranilnico vodil vse do ustanovitve komunalne banke, in sicer do 1. junija 1956. Takrat je namreč banka postala okrajna komunalna banka.

Začetek te hranilnice so predstavljali posli zbiranja viškov denarnih sredstev od občanov, obrtnikov in od kreditiranja občanov, obrtnikov in kmetijskih pridelovalcev. Sprva sta bila zaposlena le dva delavca. Mesta hranilnica je razpolagala s kapitalom 9.010.- din, katerega je prevzela od Narodne banke, podružnice Murska Sobota.

Nadaljnji gospodarski razvoj je narekoval prilagoditev novim potrebam, zato so jo avgusta 1954 preimenovali v občinsko komunalno banko. Uredba o bankah in hranilnicah je bila izdana leta 1954 in privedla do ustanavljanja komunalnih bank in hranilnic. Potemtakem je bila Komunalna banka v Murski Soboti  prva komunalna banka v Sloveniji in obenem v Jugoslaviji.[87]

Narodna banka je občinski komunalni banki odstopila obrtniška in gostinska podjetja, občinski ljudski odbor pa je sporazumno z Narodno banko prenesel na svojo komunalno banko vse svoje sklade. S sprejetjem komunalnih bank v direktni plačilni promet v maju 1955 pa je občinska komunalna banka pričela poslovati po enotnih načelih bančnega poslovanja in je prevzela od Narodne bank proračune vseh občin v okraju in vsa podjetja lokalnega značaja.

Bančni sistem so sredi petdesetih let ponovno spremenili, saj banke niso več uspešno sledile veliki samostojnosti gospodarstva. Po reorganizaciji je bila sestava jugoslovanskega bančnega sistema naslednja: narodna banka, komunalne banke in mestne ali zadružne hranilnice.

Leta 1955 so bile v večini krajev po Sloveniji ustanovljene komunalne banke z zelo različno organizacijsko strukturo. Znašle so se tudi pred številnimi težavami in problemi. Zato so iskali primerno obliko združevanja.

V letu 1955 je spontano prišlo do posvetovanj komunalnih bank, zadružnih in mestnih hranilnic v okviru stalne konference teh kreditnih organizacij. A ta oblika ni mogla zadovoljiti komunalnih bank, ki so morale reševati vedno nove, njim povsem specifične probleme, za katere pa mestne hranilnice in zadružne hranilnice niso bile zainteresirane. Ta potreba je pripeljala do ustanovitve samostojne Zveze komunalnih bank LR Slovenije.

Politično teritorialnim spremembam, t.j. snovanju novih velikih okrajev in velikih občin, je bilo potrebno nujno prilagoditi tudi bančno mrežo. Konferenca Zveze KB LRS je leta 1956 odločila, naj bi osnovna organizacija bila okrajna komunalna banka, ki bi imela svoje podružnice v vseh večjih občinah, kjer so za to dani pogoji.

Z odpravo okrajev v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi se je skrčila mreža podružnic Narodne banke. To je bilo potrebno nadomestiti z novimi bankami. Zato sta se OLO in ObLO v Murski Soboti sporazumela, da občina Murska Sobota prepusti banko v pristojnost Okrajnega ljudskega odbora v Murski Soboti. S tem prenosom pristojnosti od ObLO na OLO je postala Komunalna banka v Murski Soboti okrajna banka, bivše podružnice NB v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi pa so dne 21. 5. 1956 postale njene podružnice.

Leto 1958 je pomenilo za komunalne banke na področju LRS pomemben mejnik na področju razvijanja družbenega upravljanja v bankah, kar je bilo zlasti pomembno na področju kreditiranja. V letu 1958 je upravni odbor razširil pristojnosti upravnih odborov podružnic tudi na področje kreditiranja. S tem se je zelo povečalo število ljudi iz gospodarstva in iz družbeno političnih organov, ki sodelujejo v upravljanju bank in pri tem sodelovanju spoznavajo iz neposrednih virov konkretno gospodarsko problematiko, ki se prav dobro zrcali v denarnih pokazateljih bank.

Razvoj zadružništva in kmetijstva v Pomurju je zahteval specializirano bančno organizacijo, ki bi se posvetila samo problemom zadružništva in kmetijstva.

Kmetijske zadruge Pomurja so 20. 11. 1954 na ustanovnem občnem zboru ustanovile Zadružno hranilnico in posojilnico z. n. j. v Murski Soboti.

Osnovna naloga hranilnice je bila pospeševanje denarnega varčevanja, odobravanje kratkoročnih in srednjeročnih kreditov ter drugih posojil, predvsem dolgoročnih, potem zbiranje prostih denarnih sredstev zadružnih in kmetijskih organizacij ter opravljanje vseh bančnih poslov za zadružne in kmetijske organizacije.

Občinski ljudski odbor Murska Sobota je dodelil hranilnici za začetek poslovanja prostor na takratni Titovi ulici 18, Narodna banka je dala tri uslužbence iz podružnice v Murski Soboti, enega iz podružnice v Lendavi in eno uslužbenko iz podružnice v Gornji Radgoni, računovodkinjo pa je odstopila Okrajna zadružna zveza Murska Sobota, ki je tudi dala posojilo za nabavo opreme. Hranilnica je 25. aprila 1955 prevzela od Narodne banke kratkoročne posle za 65 kmetijskih zadrug in za Okrajno zadružno zvezo v Murski Soboti ter začela z rednim delom.

Obratni krediti teh organizacij so znašali 119 milijonov din, sredstva na žiro računih in skladih 37 milijonov, razliko v znesku 82 milijonov din pa je pokrila Narodna banka z obratnim kreditom hranilnici.

Septembra 1955 je prevzela hranilnica od Narodne banke preostale kmetijske zadruge in zadružna podjetja. Obratni krediti teh organizacij so znašali 314 milijonov din, sredstva na žiro računih in skladih pa 79 milijonov din. S tem so bili na zadružno hranilnico prenešeni vsi kratkoročni krediti, žiro računi in skladi skoraj vseh zadružnih organizacij Pomurja.

Po sklepu upravnega odbora je hranilnica organizirala leta 1956 posebno inštruktorsko službo za kmetijske zadruge, da bi tako pomagala zadrugam pri organizaciji in poslovanju ter jim nudila pomoč pri ažuriranju in ureditvi knjigovodstva in celotnega finančnega poslovanja.

Leta 1957 je Narodna banka oddala hranilnici vse kratkoročne posle za kmetijska posestva, tako da je hranilnica razen petih kmetijskih gospodarstev, ki so ostala pri komunalnih bankah, zajela skoraj vse kmetijske organizacije Pomurja. Leta 1957 je hranilnica začela odobravati še investicijska posojila iz splošnega investicijskega sklada za nabavo kmetijske opreme in prirast živine. Obseg hranilnice je znatno povečalo še usmerjanje odkupa kmetijskih pridelkov na kmetijske zadruge. Pridobili so še dva poslovna prostora in nekaj najpotrebnejših uslužbencev.

V letu 1957 so bile ustanovljene še kmetijske poslovne zveze v Murski Soboti, Lendavi, Ljutomeru in Gornji Radgoni.

Leta 1958 je bila ustanovljena Gozdarska poslovna zveza v Murski Soboti, kmetijske zadruge pa so izločile svoje nekmetijske dejavnosti.

Z ustanovitvijo Jugoslovanjske kmetijske banke leta 1959 je ta zadružne hranilnice povezala.[88]

Banke so nazive in področja pokrivanja zelo spreminjale. Z ukinitvijo Okrajnih ljudskih odborov leta 1960 se je komunalna banka ponovno decentralizirala na samostojne komunalne banke po sedežih občin v Murski Soboti, Gornji Radgoni, Lendavi in Ljutomeru.

Leta 1959 so bile podružnice Narodne banke ukinjene in po posameznih občinah so bile ustanovljene Službe družbenega knjigovodstva (SDK).

Do ponovne spremembe bančnega sistema je prišlo leta 1961. Izšla sta dva zakona, in sicer: Zakon o bankah in Zakon o kreditnih in drugih bančnih poslih. Tako so bančne posle vodile Narodna banka in poslovne banke. Narodna banka je bila emisijska banka, poslovne pa specializirane za posamezna področja.[89] Hranilnice so prešle v okvir komunalnih bank. Banke so lahko ustanavljale družbenopolitične skupnosti.

Pomen bank je povečala reforma leta 1965. Zvezni, republiški, okrajni in občinski investicijski skladi so bili ukinjeni, investicijska sredstva so prešla v gospodarstvo, oz. banke. Davčne in nekatere druge obveznosti gospodarstva so se zmanjšale. Denar je devalviral in bil denominiran. Izvajana je bila reskriktivna fiskalna politika. Zmanjšana je bila denarna masa, da bi se znižala inflacija.

Sprejet je bil tudi Zakon o narodni banki in Zakon o bankah in kreditnih poslih. Odpravljen je bil teritorialni princip, tako so lahko odslej banke delovale na območju vse države. Ukinjene so bile tudi specializirane zvezne banke. Banke so lahko poleg družbenopolitičnih skupnosti ustanavljali še gospodarske in druge organizacije.

Vodstveni organi banke so bili skupščina, izvršni odbor in direktor. Število glasov na skupščini je bilo odvisno od deleža v skladu ustanoviteljev, pri tem ni smel imeti nihče več kot 10 % glasov.

Po nekaj letih je bila izvedena korekcija bančnega sistema.[90]

Poleg narodnih bank so bančni sistem sestavljale še poslovne banke, ki so posebne organizacije združenega dela, opravljajo pa kreditne in druge bančne posle.

V drugi polovici sedemdesetih let je prišlo do naslednjega koraka pri razvoju bančništva, kajti konec leta 1976 so bili sprejeti zakoni,[91] kjer so bile Narodne banke izločene iz bančnega sistema in so odgovorne za izvajanje emisijske politike, stabilnost valute, likvidnost plačil v državi in izvajanje dogovorjene skupne denarne, kreditne in devizne politike. Spremenjen bančni sistem sestavljajo interne, temeljne in zadružne banke, hranilnice, poštne hranilnice in druge vrste hranilnic ter različne oblike bančnih združenj.

Ta sistem je bil pozneje dopolnjevan z nekaterimi spremembami, ki so bile nujne za nadaljnji razvoj in prihajajočo gospodarsko krizo.

Pomurska regija se je začela zelo hitro razvijati v letih 1960-1966, to pa je zahtevalo močnejšo bančno inštitucijo. Kapital v bankah je bil po občinah za večje naložbe premajhen. Tako je bila leta 1966 ustanovljena Pomurska kreditna banka. A tudi ta kapital ni zadostoval potrebam razvoja gospodarstva. Banka je iskala nove možnosti in to našla v združitvi s kreditno banko in hranilnico Ljubljana. Tako je postala v letu 1969 podružnica kreditne banke in hranilnice Ljubljana ter v njenih okvirih delovala vse do 27. 12. 1977.[92]

Na podlagi Zakona o temeljih kreditnega in bančnega sistema je bila 27. 12. 1977 ustanovljena LB - Temeljna Pomurska banka.[93]  Ustanovitelji so bili vsi UDS ter deponenti in varčevalci iz pomurske regije. Leta 1980 se je njen naziv spremenil v LB - Pomurska banka. Sestavljalo jo je 165 članic in 16 deponentov ter javno vsi varčevalci. Banka je imela svoje poslovne enote v vseh  občinskih središčih (Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota) in še v več večjih krajih.[94]

Za reševanje potreb na področju stanovanjsko-komunalnega kreditiranja je bila za vso regijo organizirana PE (poslovna enota) za stanovanjsko-komunalno kreditiranje, ki ima enak status kot druge PE.

Preko LB - Združene banke so opravljali tudi plačilni promet s tujino.

Leta 1983 je banka zaposlovala 311 delavcev ter opravljala vse bančne posle v skladu z zakonom. V tem letu je bilančna vsota znašala okrog 30,0 mlr din ter tako bila 52. mestu vseh temeljnih bank v tedanji državi, v sistemu LB - ZB pa na 12. mestu. V bilančni vsoti so predstavljali pomembno mesto prihranki varčevalcev, ki so znašali 9,7 mlr din.

Upravljanje banke je bilo v tem času v rokah ustanoviteljice. Ustanoviteljice so upravljale banko preko zbora banke, med zasedanjem zbora banke pa jo je upravljal izvršilni odbor. Operativno je politiko banke izvajal kreditni odbor s pomočjo strokovnih služb banke. Iz samega naziva LB izhaja, da je bila banka v sistemu Združene banke ter tako tudi zastopana v organih LB v zboru LB, izvršilnem in kreditnem odboru.

V letu 1983 je banka začutila padec obratovalnega kapitala organizacij združenega dela. Največ sredstev je banka namenjala v tem obdobju kmetijski proizvodnji in izvozu in okrog 20 % za vse ostale potrebe.[95]

Leta 1978 je bila ustanovljena Interna banka ABC Pomurka, o. sub. o. v Murski Soboti, ki je imela svoje poslovne prostore v ulici Staneta Rozmana 10.[96] Na okrožnem gospodarskem sodišču v Mariboru je bila vpisana 8. 6. 1978, njena dejavnost pa naj bi bila:

- Pripravlja predloge za financiranje razvojnih planov in  programov tekoče aktivnosti posameznih članic interne banke, na podlagi katerih se sprejemajo samoupravne odločitve: o združevanju dela in sredstev med temeljnimi in drugimi organizacijami združenega dela in drugimi pravnimi osebami; o najemanju kreditov.

- Pripravlja samoupravne sporazume in pogodbe o združevanju dela in sredstev.

- Finančno načrtuje združevanje in uporabo sredstev po sporazumih in pogodbah iz 2. točke tega odstavka ter organizira in usmerja pretok teh sredstev za določeni namen in poslovanje v skladu s sporazumom oz. pogodbo.

- Priskrbuje kredite od drugih domačih in tujih bančnih in drugih finančnih organizacij.

- Organizira najemanje finančnih in blagovnih kreditov pri tujih organizacijah v imenu in na račun članic ter skrbi za izvajanje kreditnih pogodb.

- Sodeluje s članicami pri izdelavi njihovih investicijskih programov in elaboratov ter programov tekoče aktivnosti, pri ukrepih za izvedbo teh programov in pri presoji uspešnosti naložb za te programe.

Sledi še 20 točk.[97]

Banka se je leta 1990 preimenovala v ABC Pomurka-Skupna finančna organizacija n. sol. o., nato pa s 1. 7. 1992 v ABC Pomurka - Finančni marketing. Prišla je v status podjetja d. o. o.[98] Decembra 1988 se je preselila v nove prostore na Lendavski ulici.

Julija 1973 je začela v lastnih prostorih, prav tako v ulici Staneta Rozmana v Murski Soboti, delovati Jugobanka, ekspozitura v Murski Soboti, temeljna banka Ljubljana. Dne 21. 12. 1989 je bila ustanovljena A Banka d. d. Ljubljana, ki je postala pravna naslednica Jugobanke, temeljne banke Ljubljana, n. sub. o.[99]

Pri obratu za sodelovanje s kmeti v Murski Soboti je s 1. 1. 1970 začela delovati Hranilno kreditna služba, ki je imela svoje prostore najprej v ulici Ive Lola Ribarja,[100] od leta 1976 do 1991 na Markišavski cesti in od leta 1991 v novi poslovni stavbi na Kocljevi ulici.[101]

Iz sistema Ljubljanske banke se je izločila ponovno SKB (Stanovanjsko komunalna banka), ki je 30. 10. odprla v Murski Soboti svojo poslovno enoto. Konec leta 1991 se je preimenovala v Splošno komercialno banko.  Svoje prostore ima v Murski Soboti na Kocljevi ulici, ekspozituro v Gornji Radgoni in agencijo v Lendavi.[102]

V Murski Soboti je še LLT - Hranilnica in posojilnica d.d., ki je bila registrirana 12. 4. 1991.[103]

S poslovanjem v Murski Soboti je začela 18. 5. 1992 tudi UBK banka d. d. Ljubljana.[104]

V Ljutomeru je začela delovati Slovenska investicijska banka.

V Gornji Radgoni je imela svojo poslovalnico vse do ukinitve Kreditna banka Maribor.

Sklep

Pričujoči pregled bank in bančništva je le pregled od začetka do devetdesetih let tega stoletja, saj v omejenem obsegu ni mogoče povedati vsega, zato je ponekod navedena še dodatna literatura, pa tudi podatkov, ki bi bili potrebni, ni vedno na razpolago.

Težko je nadalje govoriti o kapitalu, saj so bile razne reforme, devalvacije, denominacije ipd., kar podobo močno iznakazi, zato sem se teh podatkov v tem delu, posebno v obdobjih pogostih in močnih inflacij, izogibal.

Prav tako se zavedam, da zaradi pomanjkanja raznih dokumentov slika ni takšna kot bi morala biti. Upajmo, da bomo uspeli pri tem tudi kdaj dobiti še bolj popolnejšo sliko.

POVZETEK

Zgodovina bančništva in hranilništva v Pomurju je povezana z zgodovino Madžarske in Avstrije, zato so tudi različne okoliščine pogojevale poslovanje denarnih zavodov. Prve hranilnice na desnem bregu Mure zasledimo leta 1862 v Radgoni, 1872 v Ljutomeru, medtem ko se v Prekmurju v Murski Soboti in Lendavi pojavita prvi bančni inštituciji leta 1873. Pozneje so sledile še druge bančne inštitucije, predvsem manjše hranilnice in posojilnice. Z razpadom avstroogrske monarhije in nastankom kraljevine Jugoslavije je prišlo, razumljivo ponovno do določenih sprememb. Ena od zanimivosti je, da so se vključevale v ta prostor banke iz drugih jugoslovanskih republik, predvsem zaradi mejnega območja in zanimivega poslovanja z devizami, kjer tudi ni manjkalo raznih špekulacij.

V času druge svetovne vojne se je Pomurje spet razdelilo. Desni breg Mure je spadal pod nemško upravo, levi breg pa pod madžarsko, tako da so spet veljali na eni strani madžarski predpisi, na drugi nemški. Temu primerno je bil tudi zamenjan denar.

Po drugi svetovni vojni, z nastankom nove Jugoslavije, je bil uveden nov bančni sistem, ki je veljal za celotno državo. Zato je v tem obdobju bolj deskriptivno naveden le kratek prikaz razvoja bančništva nekje do začetka devetdesetih let. 


[1] Prim. Vanek Šiftar, Nekaj značilnosti družbeno-gospodarskega razvoja v Pomurju, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. Murska Sobota (LB Pomurska banka d. d.) 1993, 10-18

[2] Prim. Jože Rogan, Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona, v: Glasilo Zgodovinskga društva Gornja Radgona 1 (1994) 1, 48-56; 2, 36-49.

[3] Dušan Nećak, 100  let Mestne hranilnice ljubljanske. Ljubljana 1989, 3.

[4] Anton Ratiznojnik, Hranilnice na ljutomerskem območju, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. M. Sobota 1993, 41; Slovenski gospodar, 1872, št. 31.

[5] Kukovec jo je ustanovil po Schulze-Delitschevih navodilih. Herman Schulze-Delitsch je ustanovil v Delitzschu leta 1850 prvo kreditno zadrugo. Kukovec Ivan Nep. (1834-1908), politik in posestnik. Študiral je pravo, a ni dokončal. Nekaj časa je bil odvetniški pripravnik v Ljutomeru, kjer je po odhodu J. Ploja postal vodja narodnega in gospodarskega gibanja Slovencev in sploh veliko storil na tem področju. -  Prim. SBL I, 581.

[6] Po češkem, v češčini Založna.

[7] Fran Kovačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor 1926, 31.

[8] SBL I, 581.

[9] Ferid G. Keršovan, Murskosoboške banke v preteklosti, v: Kronika 12 (1964), 105.

[10] Vasvármegye. Budapest 1898, 471.

[11] Rt = delniška družba, (Részvénytársaság).

[12] Tako navaja Krajevni leksikon Slovenije IV. Ljubljana 1980, 279.

[13] Madžarska beseda Takarékpénztár pomeni lahko banko, lahko tudi hranilnico.

[14] Dopis ministrstva, št. 4386/1873. - Trgovski register B, XII/D kötet. V omenjenem registru je zaznamek, da je delniška družba vpisana v seznam trgovskih firm, zv. II, 80 okrožnega sodišča v Zalaegerszegu, v: Pokrajinski arhiv Maribor (odslej PAM). (Na tem mestu se zahvaljujem vsem v arhivu, ki so mi pomagali pri delu.)

[15] Sandor Varga, Alsó-Lendvai Takarékpénztár, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. M. Sobota 1993, 25-31.

[16] Sedaj je to hotel Zvezda.

[17] Štefan Kovats (1866-1945), ev. duhovnik, rojen sicer na Madžarskem v kraju Lébenye, leta 1892 prišel v Mursko Soboto za rednega duhovnika.  Zgraditi je dal cerkev, župnišče, hišo za učitelja, bil v letih 1922-1945 prvi senior prekmurskega evangeličanskega seniorata, sourednik verskega mesečnika Düševni list, koledarja Evangeličanski kalendar. V prej omenjenima publikacijama je objavil  precej nabožnih sestavkov. Aktiven je bil še na drugih področjih takratnega javnega življenja. Prim. Evangeličanski koledar 1952, 55.

[18]  Dr. Janos Czifrak (1873-1929), advokat, po rodu Madžar, močno madžarsko usmerjen, vendar je kot bahač priŠel ob celotno svoje dokaj bogato premoženje in ugled.

[19] Ferid Keršovan, n. d., 106.

[20]  Franc Obal, Arhitektura v obdobju 1900 - 1941 v Murski Soboti. Murska Sobota (KC DE Galerija) 1982, 3.

[21]  Več let je bila v stavbi (danes Slovenska ulica) postaja milice, danes je zavod za socialno delo.

[22] Med njimi sta bila dva člana družine Most in odvetnik Pinter, ki je pripadal družini Berke.

[23] V prevodu: Hranilnica južnega dela Železne Županije d. d.

[24] Janoš Slepec (1872-1936) dekan in kanonik. Dal zgraditi novo sedanjo katoliško cerkev v Murski Soboti. Bil je dokaj podjeten. Pisal je tudi članke z versko vsebino.

[25] V prevodu: Pomurska hranilnica d. d.

[26] V prevodu: Murskosoboška poljedelska banka d. d. - Prim. npr. A Muraszombati mezögazdasági Bank részvénytársaság XVI. üzletévi zárszámadása 1914. évröl.

[27] Franc Kuzmič, Muraszombati Mezögazdasági bank, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. Murska Sobota 1993, 33-34.

[28]  V prevodu: Podjetje za čiščenje semen.

[29] Ferid Keršovan, Murskosoboške banke, 107.

[30]  Franc Kuzmič, Muraszombati Takarékpénztár, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. Murska Sobota 1993, 20-24.

[31] MéV (1907) 1 (6. I.), 1.

[32] Vasvármegye. Budapest 1898, 473.

[33] V prevodu: Hranilnica in posojilnica za Lendavo in okolico.

[34] Zbirka listin Okrajnega sodišča v Lendavi, Dn. št. 690/25 in 1870/37. - Prim. S. Varga,  Alsó-Lendva Vidéki Takarékpénztár, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. M. Sobota 1993, 32.

[35] Zadružni register I, Murska Sobota, str. 7, v: PAM.

[36] Prav tam, str. 18.

[37] Prav tam, str. 18.

[38] Prav tam, str. 22.

[39] Prav tam, str. 28.

[40] Prim. V. Pušenjak, Tridesetletnica obstoja posojilnice v Križevcih. Maribor 1929; Anton Ratiznojnik, Posojilnica v Križevcih pri Ljutomeru, v: Zgodovinski listi (Zgodovinsko društvo Ljutomer) 5 (1996) 1, 38-41.

[41] Glej op. 35, str. 15.

[42] Reiffeisen je ustanovil v Hedesdorfu leta 1864 prvo zadružno posojilnico.

[43]  Iz poročila okr. glav. Horvatha, Somb. drž. arhiv. Akt XIII. 2327-1920.

[44] Hranilnica je bila vpisana v II.  zv., str. 107 seznama druŠbenih firm pri okrožnem sodišču v Zalaegerszegu.

[45] Takrat je bilo ugotovljeno, da je v državi v obtoku za približno 3,3 milijona din.

[46] Od sredine leta 1920 do začetka 1923 je vrednost na züriški borzi padla od 33,65 na 5,11 (skoraj 7 krat).

[47] V času Avstroogrske so bile obresti povprečno 4 %, včasih celo nižje, tudi 1 %, sredi  dvajsetih let pa že 10 %, pri nekaterih celo 24 %.

[48] Stečaj Slavenske banke iz Zagreba leta 1927 je prizadel tudi nekatere slovenske banke.

[49] Ferid Keršovan, Murskosoboške banke, 108. - V tem času se je ta banka imenovala Hranilnica v Murski Soboti.

[50] Geza Hartner (1872-1940) je kot veleposestnik imel žago, parni mlin, bil ogrski poslanec za soboški okraj. S kupčijami in s pomočjo Pucljeve Samostojne kmečke stranke je zaslužil toliko, da je postal lastnik graščine pri Gradu na Goričkem. Imel je tudi večino delnic Prekmurske banke d. d. v Murski Soboti. Leta 1925 je pokupil še preostale in tako postal upravni svetnik te banke. Hartner je registriral tudi Delniško trgovsko in industrijsko družbo Hartner, Murska Sobota. Ustanovitev je dovolilo ministrstvo za trgovino in industrijo 3. 4. 1923, VI, št. 1948. - Prim. Register, str. 22.

[51] Bela Berger (1877-1944), Žid, veletrgovec v Murski Soboti.

[52]  Franc Kuzmič, Délvasmegyei Takarékpénztár, v: BančniŠtvo in hranilniŠtvo v Pomurju. Murska Sobota 1993, 34.

[53]  Sandor Varga, Alsó-Lendva Vidéki Takarékpénztár, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. M. Sobota 1993, 32.

[54] Zadružni register I, Murska Sobota, str. 103. - PAM.

[55] Trgovski register B XII/D kötet, str. 28. - D. d. je bila ustanovljena na občnem zboru dne 9. 11. 1930.

[56] F. Kuzmič, Kreditna banka d. d., v: Bančništvo in hranilnštvo v Pomurju. Murska Sobota 1993, 35.

[57]  Centrale madžarskih denarnih zavodov.

[58]  Jože Rogan, Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona, v: Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona 1 (1994) 2, 36-44

[59] Josip Benko (1889-1945), v Lendavi končal meščansko šolo, se izučil mesarske obrti, nato v Murski Soboti odprl gostilno, pozneje hotel Slon. Posvetil se je gospodarstvu in preko delovanja v politiki dosegel, da je svoje industrijske proizvode prodajal celo v tujino. Menda je bil osmi najmočnejši izvoznik iz Jugoslavije. Iz leta 1923 ustanovljene klavnice je hitro zrasla sodobna mesna industrija. Leta 1933 je začel prvi v državi z izvozom "bekonov" v Anglijo (tedensko izvozil okrog 400), leta 1936 je uvedel konzerviranje šunk, 1938 izdelavo različnih mesnih konserv. Pred začetkom druge svetovne vojne je zaposloval okoli 800 ljudi in imel 30 filial. Leta 1926 je postal gerent soboške občine, 1927 župan, 1930 imenovan za banskega svetnika, 1932 in 1935 izvoljen za poslanca v narodni skupščini. Leta 1938 se je iz politike umaknil. Kot že rečeno je ustanovil najprej svojo Kreditno zadrugo (1926), ki je prerasla v Kreditno banko d. d. (1930). Takoj po vojni so ga ubili "zaradi sodelovanja z okupatorjem".

[60] V sodni register je bil omenjeni zavod vpisan 26. 2. 1925. Likvidiran je bil 23. 1. 1930. - Zadružni register I, Murska Sobota, str. 63. - PAM.

[61] Zadružni register I, Murska Sobota, str. 36.

[62] Prav tam, str. 38.

[63] Jožef Klekl, župnik v pokoju, načelnik; Ivan Kolenko, posestnik v Črensovcih, namestnik; Ivan Kolar, posestnik v Črensovcih; Jožef Horvat, posestnik v Črensovcih; Jožef Horvat, posestnik v Trnju 33; Jožef Cigan, posestnik v Žižkih; Jožef Džura, posestnik v Gornji Bistrici 119.

[64]  Že leta 1922 so poslovale posojilnice v Turnišču, Beltincih, na Hotizi in v Bogojini. Dajale so posojila s 7 % obrestmi. (Banke so v tem času posojale s 14 % in celo 20 % obrestmi, vloge pa obrestovale po 4 %). Črensovska posojilnica je poslovala brezplačno. V njej so uradovali kmetje, predsedoval ji je Klekl, nagrado pa je prejemal samo tajnik.

[65] Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci. M. Sobota 1984, 77.

[66] Zadružni register I, M. Sobota, str. 43, 45.

[67] Prav tam, str. 50, 51.

[68] Prav tam, str. 76-111.

[69] Štefan Ftičar, Klekl kot gospodarstvenik, v: Kleklov simpozij v Rimu. Celje (Mohorjeva družba) 1995, 219-231.

[70] Glej op. 66, str. 97, 98.

[71] V Zvezo jugoslovanskih hranilnic so bile včlanjene vse hranilnice v Dravski banovini, skupaj 29, z 131.979 vlagatelji in kapitalom, ki je znašal 1,152.897 din. Kako močno je bilo na Slovenskem hranilništvo in zadružništvo, nam med drugim kaŠe tudi podatek, da je bilo na drugi strani - v vseh drugih delih Jugoslavije ob včlanjenju jugoslovanskih hranilnic v Savez 28 hranilnic s 107.628 vlagatelji in da je njihov kapital sredi leta 1939 znašal 1,337.169 din.

[72] Prim. fascikel Št. 7 - Bančništvo. - Pokrajinska in Študijska knjižnica M. Sobota (PŠK).

[73] Glej op. 72!

[74] Glej op. 72!

[75] Prim.: 100 let Mestne hranilnice Ljubljanske. Ljubljana 1989, 5.

[76] Jože Rogan, Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona, v: Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona 1 (1994) 2, 43

[77] Reiffeisen je ustanovil v Hedesdorfu leta 1864 prvo zadružno hranilnico; od tod poimenovanje rajfajznovke.

[78] Genossenschaftsregister, Band I. - PAM

[79] Trgovski register B XII/D kötet, str. 36.

[80] Ferid Keršovan, Murskosoboške banke, 109.

[81] Trgovski register B XII/D kötet, str. 30.

[82] Centrala madžarskih denarnih zavodov.

[83] Ferid Keršovan, Murskosoboške banke, 109.

[84] Trgovrski register B XII/D kötet, str. 17.

[85] Zadružni register II, Murska Sobota, Št. 18/63. - PAM.

[86] Zadružni register II, Murska Sobota, Št. 18/64.

[87] Prim. Prva Komunalna banka v Jugoslaviji je bila soboška, v: Pomurski vestnik (Murska Sobota) 11 (1959) 16-17 (30. IV.), 21.

[88] Zadružna hranilnica v M. Soboti, v: Pomurski vestnik 11 (1959) 16-17 (30. IV.) 21.

[89] Jugoslovanska investicijska banka, Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino, Jugoslovanska banka za kmetijstvo in komunalne banke.

[90] Izdana sta bila Zakon o bankah, kreditnem in bančnem poslovanju in Zakon o narodni banki Jugoslavije in enotnem poslovanju narodnih bank republik in avtonomnih pokrajin. Amandmaji k ustavi in ta zakonodaja so bili podlaga za ustanavljanje narodnih bank v republikah in avtonomnih pokrajinah.

[91] Zakon o denarnem sistemu, Zakon o narodni banki in enotnem denarnem poslovanju narodnih bank republik in avtonomnih pokrajin, Zakon o temeljih kreditnega in bančnega sistema.

[92] Iz arhiva Ljubljanske banke v Murski Soboti.

[93] Štefan Hajdinjak, LB - Pomurska banka d. d. Murska Sobota, v: Bančništvo in hranilništvo v Pomurju. Murska Sobota 1993, 56-66.

[94] Temeljna Pomurska banka Murska Sobota, združena v Ljubljansko banko, poslovne enote v Murski Soboti, Gornji Radgoni, Lendavi in Ljutomeru; ekspoziture v Beltincih, Turnišču, Črensovcih, Radencih, Križevcih pri Ljutomeru ter pri Gradu; agencije pa v Rogašovcih, Apačah in Vidmu ob Ščavnici.

[95] Poročilo, iz arhiva Ljubljanske banke v Murski Soboti.

[96] Dokumenti iz arhiva Interne banke v Murski Soboti.

[97] Dejavnost je izpisana iz sodnega registra, št. vl. 750 - 00, Maribor.

[98] Podatki iz arhiva Interne banke v Murski Soboti.

[99] A Banka d. d. Ljubljana je bila ustanovljena na podlagi dovoljenja NBJ O. št. 174 z dne 13. 12. 1989.

[100] Sedaj Industrijska ulica.

[101] Podatki na upravi HKS Panonka v Murski Soboti.

[102] Podatki so iz uprave poslovne enote v Murski Soboti.

[103] Podatki direktorja LLT Hranilnice in posojilnice v Murski Soboti.

[104] Podatki iz poslovne enote UBK v Murski Soboti.