Iz künje f kühjo

 

Iz künje f kühjo je del projekta o prehranski dediščini Pomurja in Porabja (zato tudi naslov v prekmurščini in prleščini). Tu si boste lahko ogledali pripravo različnih lokalnih jedi in jih iz »naše« kuhinje prenesli v svojo, domačo kuhinjo.

 

Zafrigana župa

Prežganke so bile pogosta jed tudi za zajtrk. Najpreprostejša je pripravljena iz masti, na kateri so prepražili moko in dolili vodo ter začinili s soljo in kumino. Zgostili so jo na več načinov: z ajdovo kašo, razžvrkljanimi jajci, zakrknjenimi jajci, pretlačenim krompirjem, zmešanim s smetano, testeninami. Gosto prežganko so jedli kot glavni obrok. Pogosto so zraven jedli črn kruh, ki so ga namakali ali nadrobili v juho.

 

Na tej povezavi si oglejte pripravo jedi.

 

 

 

 

Grenadirmarš

Jed iz testenin in krompirja naj bi v Prekmurje prišla z avstro-ogrskimi vojaki prve svetovne vojne. Na fronti je bila to pogosta jed, saj je vojake nasitila.

 

Na tej povezavi si oglejte pripravo jedi.

 

 

 

 

Cvirkove pogače

Pod tem imenom razumemo okrogle mastne pogačice, imenovane v Prekmurju tudi salove pogače ali ocvirkove fanke, katerih testo se zaradi večplastnosti in maščobe lahkotno trga med prsti. Kvašeno bogato testo se prepogiba od štirikrat do devetkrat, premazano je s salom ali ocvirkovo mastjo.

 

Na tej povezavi si oglejte pripravo in peko pogač.

 

 

 

 

Mlejčen močnik

Močnik je gostljata jed iz moke in vode, v gastronomiji drobni svaljki iz moke in jajc za zakuho. Močnik v Prekmurju večinoma danes pomeni gosto jed, v katero so vkuhane testenine (moka, voda in ponekod jajce) ter s prsti nadrobljeni sukanci v vrelo mleko. Moka je večinoma pšenična, redkeje koruzna. Sukance vkuhavajo tudi v juho in se jed imenuje močnik. Močnik v Slovenskih goricah pomeni tudi skutni zavitek in zlivanka. Že leta 1884 močnik Jožef Pajek enači z zlivanko. V osoljeno mleko se umešajo jajca ter pšenična, koruzna ali ajdova moka. Pekač pomažejo z zaseko, polijejo maso in spečejo v peči.

 

Na tej povezavi si oglejte pripravo in kuhanje močnika.

 

 

 

 

Šterc, pšenična zlivanka

Zlivanke so narejene iz različne moke: pšenične, ajdove in koruzne. Skupno jim je to, da je masa tekoča in vlita v pekač, pečene v pečici (ali krušni peči). Poimenovanja za pšenično zlivanko v SV delu Slovenije so različna: šterc, málin, vlejvanka, zlejvanka, pufa, polenta, cvrtina, bilicove pogače, pšenični močnik, tamrli, bilične zlejvanke. Pšenična zlivanka se je delala z mlekom, koruzna in ajdova pa v glavnem z vodo ali mineralno vodo, občasno so po slednjima po vrhu namazali z ocvirki. Ko pri hiši ni bilo več moke za peko kruha, so pogosto pekli zlivanke. Med zlivanke bi lahko prišteli tudi pečeno svinjsko kri (kot pomembna jed na kolinah), ki ima več poimenovanj: krvavi šterc, tamrli, krvavi močnik, pečena krf, krvava kaša

Na tej povezavi si poglejte pripravo in peko pšenične zlivanke.

 

 

 

 

Peka ftičekof

Praznovanje gregorjevega (12. 3.) na Slovenskem sodi v pomladni čas, ko se dnevi daljšajo in noči krajšajo. Pomlad se začne z marcem, v katerem goduje sv. Gregor, ko se ženijo ptički. Prekmurske matere so svojim otrokom na ta dan nastavljale na ograje ali drevesa pogače, podobne fankom, saj so otroci verovali, da se ptički ženijo in so od ptičje gostije ostale pogače. V isti namen so pekli tudi krušne ptiče. Ftičeke so matere polagale otrokom tudi na mizo ker je tisti dan veselo, ker ptič začne peti. Na Razkrižju so matere na valentinovo (14. 2.) pekle pogačice, ker so se ftičeki ženili. Peka ftičekof je prisotna in razširjena še danes v Turnišču z okoliškimi (dvojezičnimi) vasmi tudi ob drugi priložnostih.

Na tej povezavi si poglejte pripravo in peko ftičekov.